Največkrat pridejo bolniki k zdravniku ob poškodbi očesa, ker čutijo bolečino in se jim oko solzi. V redkih primerih pa ob hujših poškodbah pride tudi do delne ali popolne izgube vida.

Poškodbe očesa delimo na erozije ali zareze v roženici, perforativne poškodbe očesa, udarnine očesa, tujke v veznici ali roženici, tujke v zrklu očesa ter kemične in fizikalne poškodbe očesa.

Poškodba roženice

Roženica je plast očesa, ki je zelo dobro oživčena. Zaradi ostrih predmetov, kemičnih snovi ali tujkov se lahko poškoduje. Ob poškodbi roženice se sproži obrambni mehanizem kot solzenje, bleščanje in krč krožne mišice okoli očesnega zrkla. Poškodovanec lahko čuti tudi hujše bolečine. Poslabša se lahko tudi ostrina vida.

Diagnoza roženične erozije praviloma ni problematična v ambulanti pri specialistu okulistu, ki ima na voljo tudi potrebne diagnostične pripomočke. Prognoza te poškodbe ni slaba. Rane na epitelu roženice se praviloma zacelijo v treh do štirih dneh. Večinoma  se zboljša tudi ostrina vida. Če je vzrok erozije tujek, ga je treba v ambulanti čim prej odstraniti. Bolniku zdravnik predpiše tudi antibiotik v obliki mazila ali kapljic in sredstvo za lajšanje bolečin. Perforativne poškodbe očesa oziroma zrkla so vedno pogostejše predvsem pri delu, športu in v prometnih nesrečah.

Te poškodbe so lahko neposredne, ki nastanejo ob neposrednem udarcu tujkov, orodja ali eksplozivnih delcev v zrklo, ali posredne, ki so posledica topih poškodb, eksplozij ali pri padcih. Pri prometnih nesrečah je zelo značilna poškodba z vetrobranskim steklom ob naletu neprivezanih potnikov. Pri tej vrsti poškodb so lahko prizadete različne strukture zrkla. V večini primerov je potrebna kirurška oskrba očesa.

Posledica perforativne poškodbe očesa je lahko slabši vid ali celo slepota. Udarnina očesa je topa poškodba. Lahko je povezana z zlomom lobanjskih kosti ali brez njega. Vzrok te vrste poškodbe so večinoma padci, neposredni udarci hitrih predmetov ali pa eksplozija. Poškodovane osebe lahko tik pred nastankom udarca v zrklo oko refleksno zaprejo ali pa tudi ne. Tudi od tega je odvisen obseg poškodbe.

Tujek v očesu

Večina teh bolnikov potrebuje čimprejšnji pregled pri okulistu. Najpogostejša poškodba v oftalmologiji so tujki v veznici ali roženici. Najpogosteje so to delčki kovine, kamna, nohtov, plastičnih mas, deli žuželk ali pa rastlin. Na našo srečo večino teh tujkov solze odstranijo in ljudje niti ne iščejo zdravniške pomoči. Če tujek ostane na veznici ali roženici, lahko pride do okužbe ali poškodbe očesnih struktur. Tujek, ki prileti v oko in ga solze niso odstranile, je lahko prilepljen ali zapičen v povrhnjih očesnih plasteh. S stiskanjem ali drgnjenjem z rokami lahko povzročimo še dodatne poškodbe, tujka pa ne bomo odstranili.

Tujka ne odstranjujemo sami

Pogosto poškodovana oseba prve ure po poškodbi nima težav. Žal pa lahko nekateri tujki v očesu poleg bolečine in okužbe povzročijo določene kemične reakcije, na primer tujki iz železa. Zato je zelo pomembno, da tujek čim prej odstranimo. Tujek zdravnik odstrani pri dobri razsvetljavi, v lokalni anesteziji in samo s sterilnimi instrumenti. Tujki, ki samo ležijo na epiteliju, se odstranijo s posebno iglo. Povrhnji tujki se lahko odstranijo tudi z vatirano palčko.

Zelo pomembno je, da poškodovane osebe same ali s pomočjo drugih oseb ne odstranjujejo tujkov iz očesa, ampak čim prej obiščejo zdravnika.

Kemične poškodbe in druge

Pri kemičnih poškodbah ločimo poškodbe z lugi in kislinami. Lugi povzročajo zelo globoke poškodbe z obilno okvaro tkiv. Kisline povzročajo težje okvare povrhnjih plasti tkiva z obilno nekrozo. Pri kemičnih poškodbah je zelo pomembna pravilna in hitra prva pomoč. Odstraniti ali razredčiti je treba koncentrirano kemično snov z izpiranjem očesa in po možnosti z nevtraliziranjem kisline ali luga.

Oko lahko poškoduje tudi toplota, takrat ko je temperatura snovi mnogo višja od telesne. Povzročitelji so različni, na primer vrela voda, vroče olje, para pod pritiskom ali razbeljene kovine.

Svetlobne poškodbe pa nastanejo zaradi neposrednega vpliva infrardečih ali ultravijoličnih žarkov na veznico očesa ali celo mrežnico. Nastanejo opekline. Poškodovane osebe zaradi močnih bolečin ne morejo odpreti očesa. Med svetlobne poškodbe očesa štejemo tudi tako imenovano snežno slepoto, ki nastane po navadi na smučanju ali pri alpinizmu na sneženih pobočjih ob močnih sončnih žarkih, ki se odbijajo od bele površine in pri tem z ultravijoličnimi  žarki poškodujejo očesno mrežnico.

Milan Rajtmajer, dr. med., spec. splošne in družinske medicine