»Spet je tu čas, ko sveti Martin preganja svoje bele gosi,« je napisal Tone Pavček v eni od svojih hvalnic Martinu in vinu. »Čas, ko po slovenskih goricah nič več sramežljivo, a kar bohotno, v jeziku odraščanja teče mlado vino. Mlado, komaj porojeno, pravkar spremenjeno iz mošta v pravo pijačo. Martinovo vino zanj in še bolj za nas.« Tako pesnik o martinovem, ko dozoreva jesenski čas in se v njem rodi novo vino in sedemo za skupno mizo, družina in prijatelji.

Martinovo je bilo dolgo predvsem praznik konca letine in pomemben zahvalni dan, polagoma pa se je spreminjalo v priljubljen praznik vina, pospremljen z uživanjem v dobri, obilni jesenski kulinariki.

Jesenski pust

Nekdaj, ko so ljudje živeli tesno povezani z ritmom narave in letnimi časi in je bilo njihovo preživetje odvisno od zalog hrane, je imelo leto dve obdobji, ko so si pripravili zaloge in s tem laže pričakali novo letino. Prvo je bilo spomladi, drugo pa pred zimo, v pozni jeseni, ob današnjem martinovem. Pogani v zgodnjem času so obhajali praznik v zahvalo za letino, obhajali so tudi koline, pravi etnolog dr. Niko Kuret, da so si pripravili zalog za prihajajoči zimski čas, ob tem pa so pastirji imeli svoja obredna slavja:  zahvaliti se je bilo treba za uspešno pašo, nad črede pa privabiti blagoslov. K tem slavjem pa so prihajali tudi duhovi prednikov. To so ostaline, ki jih lahko razberemo iz praznovanja martinovega še danes, čeprav se v času že precej izgubljajo.

Poganska šega pa je vztrajala, in tako je Cerkev povezala priljubljenega svetnika svetega Martina s praznovanjem s poganskimi ostalinami. Tako kot pustu sledili štiridesetdnevni post kot priprava na veliko noč, je bil tudi svetnikov god na začetku adventnega posta. Pred njim pa je bila dovoljena pojedina z obilno, izdatno, mastno hrano, zato so martinovo imenovali tudi jesenski pust.

Čudežna maša, v kateri angeli pokrijejo svetnikove roke s plaščem, ki ga je daroval revežu

Čudež s plaščem

Sveti Martin ali Martin Tourski je bil že od nekdaj zelo priljubljen svetnik in zanimivo je, kako se je ohranil v našem izročilu in zavesti: ni postal ne simbol rimskega vojaka ne simbol krščanskega škofa, pač pa človeške solidarnosti in nesebičnosti. Rodil se je leta 316 v Sabarji v Panoniji, danes je to Sombotel na Madžarskem in odrastel v mestecu blizu Pavie v Italiji. Četudi so bili njegovi starši pogani, se je sam že kot dvanajstletnik odločil za krščanstvo. Tri leta pozneje se je na očetovo željo pridruži rimski vojski, ki je odhajala v Galijo. A čeprav je bil vojak, je bil vseskozi tudi sočuten in nesebičen. V zvezi z Martinom se je ljudem, kot kažejo tudi številne upodobitve slikarjev, najbolj vtisnila v spomin legenda o Martinovem srečanju s slabo oblečenim beračem. V mrzlem večeru je ta prosil vojaka za dar, a ker ni imel ta pri sebi ničesar, ne denarja, ne česa drugega, kar bi mu lahko podaril, je prerezal na pol svoj topli vojaški plašč in polovico podaril premraženemu revežu. Legenda tudi pripovedujem da je Martin naslednjo noč v sanjah zagledal Kristusa, oblečenega v polovico njegovega plašča in slišal, kako je božji sin rekel angelom: »Martin, ki je šele na poti h krstu, me je oblekel v ta plašč.« To je bil odločilni trenutek za Martina, ta se je dal krstiti in kmalu zatem izstopil iz vojske, misijonaril je in nato živel v puščavniški celici v Galiji. Tudi pozneje, ko je bil izvoljen za škofa, je ostal skromen, saj je tudi kot škof zapustil svojo škofijsko stavbo in nekaj menihi odšel živet v revne koče pred mestnimi vrati.

Podobo njegove nesebičnosti in skromnosti dopolnjuje tudi legenda o goseh. Ta pripoveduje, da je svetnik v svoji skromnosti skril, ko so mu želeli sporočiti  da je izvoljen za škofa, vendar so njegovo skrivališče z gaganjem razkrile gosi, h katerim se je skril.

Martin je bil posebno znan po svojem zavzemanju za reveže in po nasprotovanju duhovščini, ki se je v tistem času vedno bolj oddaljevala od Kristusovega zgleda skromnosti. Navadno je upodobljen v škofovski opravi z gosjo ali kako  reže na pol svoj plašč in ga daje revežu. Je zavetnik, vojakov, konjenikov, jezdecev, konj in podkovnih kovačev,, krojačev, vinogradnikov, pastirjev in mlinarjev, popotnikov, revežev in beračev, domačih živali in gosi, za dobro rast na polju …

Gos in druge dobrote

Etnolog Niko Kuret meni, da je bila ta legenda dodana veliko pozneje ter je izmišljena: pojasnila naj bi gos, ki jo srečujemo kot dodatek na podobah svetega Martina.  Vendar sega njen izvor še v poganske čase, saj je bila obrednodaritvena žival ob jesenskih poganskih praznovanjih.

Gos je tako postala obredna jed, pomembna na mizi ob Martinovi pojedini. Če na kmetiji niso redili gosi, pa so namesto goske za praznični obed pripravili kakšno drugo perjad: kokoš, petelina, piščanca ali purana. Tudi te značilne živali na jedilniku so poganskega izvora: etnologi domnevajo, daj so bile to žrtvene živali, ki so jih v poganskih časih ljudje darovali v zahvalo za obilno letino. Verjetno tudi motiv Martinove gosi izvira iz tega obdobja, ko je bila ena od pomembnih pernatih živali, ki so jo tudi pripravljali za pojedino. Na Martinovi mizi se marsikje znajdejo tudi razne pečenke in krvavice ipd., kajti to je praznik, ki je nekoč določal prvi čas kolin. Temu se na bogato obloženi mizi pridružijo še druge jedi iz jesenskih pridelkov, kot so mlinci, cmoki, kostanjevi štruklji, rdeče zelje, pa bučne jedi, kostanjeva potica in še in še.

V vinorodnih deželah, tako Kuret, se je martinovemu pridružilo vino, ki ta čas dozori, in so ga darovali v zahvalo za pridelek.  Ob tem je svetnikovo podobo dopolnila še legenda o tem, kako je sveti Martin vodo spremenil v vino, podobno kot Kristus v Kani galilejski. V njegovem življenjepisu ni najti povezave z gojenjem trte, imel pa naj bi pomembno vlogo pri širjenju vinogradništva po tourinški regiji, zato se njegov praznik povezuje z mladim vinom.

    Sanje sv. Ambrozija ob smrti svetega Martina (detajl)

Sanje svetega Ambrozija ob smrti svetega Martina (detajl)

Martinovo poletje

Martin je povezan z dobro letino pa tudi z vremenom, v zvezi z njim so nastali številni vremenski pregovori. »Martinovo poletje« je lepo, sončno, razmeroma toplo vreme v dneh okoli svetega Martina. Traja le nekaj dni in po dnevu na martinovo je mogoče sklepati, kakšna bo zima: če bo dan sončen, bo huda, če  je mrzlo, bo blaga, če je megleno, pa bo dolga. »Če je na sv. Martina dan grdo in oblačno vreme, bo potem lepa zima; če je pa sončno in toplo, se je kmalu hude zime nadejati.« In pa: »Če je Martinov plašč v meglo zavit, bo vsakdo še zime sit.« Ali pa: »Če Martin sonce ima, huda zima rada prikrevsa.«

»Če Martin sonce ima, huda zima rada prikrevsa.«

Toda tudi goska ima svojo vlogo pri napovedovanju vremena. Tako je nekdaj veljalo: »Če Martinova gos po ledu plazi, o božiču navadno po blatu gazi.«  Zanimiva je bila tudi šega prerokovanja in kosti Martinove gosi: če je bila kost bela, naj bi bila bela tudi zima, če je bila rjava, pa naj bi bila zima mrzla.

Tako se bomo tudi letos z malo skrbi in malo veselja ozirali v nebo, ko bomo pričakovali martinovo. Praznik, ki povezuje obredja davnih dni in blagoslov mladega vina, bogate letine in obilja izbrane hrane s hvaležnostjo za vse, kar sta nam prinesla narava in pridne roke dobrega. Naj tokrat prinese tudi mirne in sproščene dni.