Poljub med zameti

Visok zamet je ležal pred hišo, oster bel rob je imel na hrbtu. Januarski mraz je zagrizeno čemel v kamnih, stena je bila v kotu srenasta. Niso še zakurili okrogle litoželezne peči v pivnici, ki je bila zaradi praznikov nekaj dni zaprta, tako so ukazale vojaške oblasti. Sara je lomila drobno šibje, da bi imela dovolj netiva za pivniško peč. Skromna smrečica v kotu je dajala vedeti, da je novo leto že potrkalo na vrata. Nekaj časa je strmela v sliko kralja in  sliko velikega vodje. Med njima je bila črna packa, kjer je voda izpirala kaminske saje in se je belež luščil, v drobnih kosih je padal na tla, da so ga morali pometati.

Lastnik ni hotel nobenih dodatnih stroškov, ker je bila vojna. V sobah so prej stanovali oficirji, zdaj pa so se odselili, mir je bil. Sara je končno nalomila dovolj netiva, počenila je, stlačila časopis v črno žrelo peči, natlačila še šibje in uprasnila debelo vžigalico. Ob tem se je spomnila, kako je pred prazniki sedel pri peči Mario, oficir, doma iz Trsta. Njegova roka z vžigalnikom, jo je obšlo, kosmata, močna, dolgi prsti, ki so znali igrati klavir … Pil je zmerno in počasi in … Kaj toliko mislim nanj, je Saro nenadoma prebodlo, pa ravno nanj. Mario, visok, plavolas, za razliko od drugih, črnolascev. Pisal se je Hausser, prej, zdaj so ga baje prisilili, da se podpisuje Hausseri. In tistega večera pred božičem, raznašala sem kuhano vino, žganje, rezali smo klobase, pršut, sir, črno vino je teklo, tudi belo, piva ni nihče pil. Mario je bil odmaknjen, kakor da je naveličan te planote, kjer grozijo tisti v gozdu, kjer so ljudje z nenavadnim ponosom. Njegovi visoki škornji so sijali, njegove hlače, njegov pas, srajca, kravata … in dišal je … Pa kaj mi je, da … No, a bo zagorelo, no … Med nama, med nama nekaj gori … je osemnajstletna Sara plaho premišljala, ko se je ukvarjala s pečico.

V veži je slišala pokašljevanje očeta, ki je prišel, da uredi vse potrebno za vnovični zagon hotela drugega januarja 1942. In potem se je ogenj le vzdignil, šibje je zaprasketalo, dim se je gosto natlačil v trebuh pečice, a se je le zasvedral v dimnik. Sara je gledala, kako plameni ližejo mastne črke, in za trenutek je videla kolono vojakov na sliki z mulami, kako jih plamen odžira, še malo, še malo … Oče jo je zmotil. Odprl je vrata pivnice in zaklical, naj pripravi levo mizo pri oknu. Omenil ji je, da bosta v hotelu še naprej jedla dva oficirja, pa da so jih potegnili v dolino, da sta ostala samo ta dva in vojaška posadka na drugem koncu vasi. Ko je šel, je tlačila v pečico debelejše poleno in se spraševala: Je Mario odšel? So ga premestili? Kaj sem res trapasta, Italijani, Italijani … Prepovedano nam je govoriti po domače, slovensko, šopirijo se, pobijajo, zapirajo … V Ljubljani, da je cel hudič, so rekli tisti iz gozda v tisti noči … Jaz pa sanjam tega oficirja. Če pa je tako prijazen in napitnino mi da …

Vzela je metlo in začela pometati, čeprav ni bilo dosti smeti. Z nečim se je morala zamotiti v tej kruti zimski jutranji uri, šele pol osmih je bilo, še mračnato, hladno. Pomila je kovino na točilni mizi, preložila kozarce, popravila steklenice, premaknila flaškon s črnim vinom, splaknila lij, obrisala polico za male kozarčke, zamenjala belo krpo, preštela kavne skodelice, pregledala predale. Vse je bilo pripravljeno za prve goste. Vedela je, da bo okrog osmih prišla prva patrulja, zahtevali bodo kavo in mogoče tudi žganje, če bo poveljujoči dovolil. Tisti, ki so bili iz italijanskega juga, niso bili vajeni te zime, majhni sključeni, potegnjeni vase, so najraje pili kuhano žganje. In spet je šla k mizi, kjer je pred božičem sedel Mario. Levo nogo je imel vrženo čez desno, v roki je vrtel srebrn vžigalnik in jo gledal, kako odnaša kozarce in prinaša nove steklenice črnega vina. Prinesla je tudi krožnik sira, nekaj kosov kruha, sol, poper … Malo pred deseto zvečer jo je Mario povabil k svoji mizi in ji naročil čaj. Njena služba se je končala. Od desete do polnoči je stregla druga domačinka, starejša in kričava. Takrat, o Mario … Razlagal mi je, da je doma pustil bolno mamo, da je oče že umrl, da ima pisarno, da je delal za neko zavarovalnico, da je študiral za advokata, pa da je potem prišla oficirska šola in vojna. Njegov dedek je bil avstro-ogrski uradnik, še prej pa ladijski oficir. Zato da se je prej pisal Hausser, ampak da so fašistične oblasti zahtevale, da ima kot italijanski oficir tudi italijanski priimek, Hausseri.  In govoril mi je, da je že prej enkrat bil spodaj v Ajdovščini, na izletu z avtom, ki ga je imela družina. Gledal da je sem gor te hribe, takrat da sploh ni vedel, da so tu zgoraj ljudje. In potem ni imel druge izbire, kakor da sprejme službo prav tu. Najprej da je bil v okolici Reke, potem je dobil to premestitev, ker je tako uredil njegov stric, višji vojaški uradnik. Povedal je še, da ima dve sestri, obe že poročeni. Ko je oče videl, da sedim ob italijanskem oficirju … Njegov pogled, bog se usmili … In domov sem morala skozi burjo … Pozno … K sreči je bila mesečina, Mario me je pospremil … Če bi oče še to vedel. Tistega večera … so zaplivkale misli.

Šla je do pečice in doložila drva. Medtem je dala kuhati velik lonec kave, ker je vedela, da bodo patrulje prihajale in hotele kavo. Kakšna tišina je zdaj v majhnem hotelu, ko ni več tekanja po stopnicah, ko ni več kričanja oficirjev na vojake, ki so mogli streči njihovim muham, je premlevala Sara in drocnila v trebuh peči, da so se polena naslonila na jezik hlastavega ognja. Vstala je in se še bolj ogrnila v težko volneno jopo čez grobo belo bluzo. Noge je imela obute v nizke čevlje in volnene nogavice, ni šlo drugače. Tiščala je roki nad plameni in spet sanjala: Mario, ko sva šla čez zamete … Šel je pred mano, da je utrjeval gaz. Burja je sproti brisala najine stopinje. Če je kopno, je do doma deset minut hoje, tisti večer pa, več kot pol ure sva hodila, se ustavljala, gledala debelo luno, zamete. Mario si je visoko zavihal ovratnik, da je bil podoben netopirju. Ko je stal na vrhu zameta, je luna vrgla dolgo senco, da se je razlil med dve gubi snega. Tista slika, Mario na zametu, njegova močna roka me je potegnila čez in … Čutila sen njegovo sapo na licih, dišal je, bog, kako je dišal. Pa se ni zgodilo nič, še ne. Prijem je popustil, počakal je, da sem se premaknila, in sva šla naprej. Pred hišo mi je voščil lahko noč.

Vso pot mi je govoril, kako je sit te vojne, kako komaj čaka, da bo spet doma v svojem Trstu, v svojem domu, kjer ga čaka mama, klavir in veliko knjig. Razlagal je, da se je učil klavir igrati pri nekem mojstru, ki je bil na pol Jud, in se je zelo spoznal na glasbo. Odselil se je in mu prepustil celo zakladnico not. Judje, da so oderuhi, da pijejo kri narodom v Evropi in take so letele med sunke burje.

Tisto noč nisem dobro spala, ne. Kar naprej sem videvala veliko črno senco Maria, njega na zametu, njegove zobe, njegove oči, polne mesečine, njegov prijem, njegov vonj. Vprašal me je, če bom šla naslednji večer k polnočnici, pa da me lahko spremlja on, da je zelo veren, da verjame, da bo Bog svet uredil, da delujejo nam nevidne sile. In če bi me poljubil … Franc me je že, Franc, gozdar, ki je zdaj vojak nekje na jugu Italije. Že dolgo ni pisal, je Saro zgrbilo pri peči. Posmrkala je, vstala in šla pogledat v skladišče, ali je vse tako, kot mora biti. Preštela je flaškone. Vse se je ujemalo.

Zaškripala so vrata, zunaj se je slišalo glasno govorjenje: Nenadoma je planil njegov glas, Signor Antonio, buon … preplavili so ga drugi glasovi … Zapela si je težko jopo, si popravila krilo, rjave spete lase in šla v pivnico za točilno mizo. Pri vratih je bil nenadoma Mario, v razpetem plašču, črni rokavici je tiščal v levici, na škornjih je še bilo nekaj snega, ves rdeč, nasmejan petintridesetletnik … In tisti njegov zveneči »draga moja« … Kako je zaplahutal skozi prazno pivnico, ki je použila dva plamena neizrečene bližine. Vžigalo se je. Sara je rdela v obraz, on pa je postal zamegljeno počasen. Naročil je štiri kave in štiri žganja. Zunaj so vojaki topotali in se pogovarjali z očetom. Razumela je, kaj so se pogovarjali, seveda o burji, o zimi, o sobah v kasarni, kjer je samo ena mala pečka …  Mario ji je začel razlagati, da je novo leto pričakal spodaj v mestu v oficirski družbi, da je bilo bučno in da so imeli dobro večerjo … Tistega božičnega večera pa … Ni bilo časa za spomine. Morala je pripraviti skodelice, pregrniti mizo in natočiti žganje. Mario se je sukal po pivnici in mrko gledal obe sliki. V kotu je bila na drogu zastava, nekoliko zmečkano je delovala. Šel je tja in jo popravil. Topotal je po prostoru in jo spraševal, kako je preživela novo leto. Povedala je, da so imeli hotel zaprt, da to ve. Doma da so pričakali novo leto in je kmalu po pol noči legla. Potem je Mario nenadoma segel v notranji žep in izvlekel belo škatlico. Položil jo je na mizo in jo poklical. Zdrznjeno je prišla in gledala škatlico.

      »Kaj je to?« je strahoma vprašala.

      »Sara, to sem vam namenil za novoletno darilo, ker … nas tako lepo postrežete in ker ste tako ljubki. Odprite, prosim!« je bil galantno ukazovalen.

      »Joj, gospod  oficir, gospod Mario, saj …«

      »Nič, se ne branite,« jo je prekinil.

      »Veste,« je jecljala in s pordelimi prsti odprla belo škatlico. Zagledala je rdeč žamet na njem pa srebrno verižico s podobico Marije v majhnem medaljonu. Zbegano jo je prijela in privzdignila.

      »To sem kupil pred dnevi v Gorici. Marijo s Svete gore sem  vam želel podariti, da bi vas obvarovala, če mene ne bi bilo tu, da bi vas varoval,« je dejal in se postavil čisto k njej. Zajel jo je ogenj, zdelo se ji je, da jo bo povsem posrkalo in da bo potem kupček pepela. Spet je občutila božični večer, petje v cerkvi, hojo po škripavem snegu, mraz, njegove roke v laseh, poljub pod zvezdami, dolg, globok, nov … In še enkrat pri znamenju in pred hišo … Božično darilo, je rekel takrat, zdaj pa to, o bog …

 »Gospod Mario, res ne bi bilo treba,« je komaj odšepetala.

 »Kar nadenite si jo, prosim,« je še kar vztrajal in tiščal k njej. Očitno je vojakom ukazal, da bodo smeli noter, ko bo sam tako ukazal.

 »Joj, kako je lepa!« je zacvetela Sara in roki sta ji komaj dovolili, da si je obesila Marijo okrog vratu. Pod bluzo so se ji napele prsi, morda že v slutnji neke divje pomladi. Sladkoba ji je zalivala oči, nogi sta postali šibki, srce pa je hotelo biti neukrotljiva ptica, ki bi letela v daljave nad valovi.    

 »Lepa si, lepa Sara,« jo je kar nenadoma tikal in se na hitro sklonil. Poljub je bil hiter, nenasiten, poln slastne omotnjave. Odrinila sta se in se komaj ovedela zimskega jutra, v katerega so sekali glasovi vojakov in očetov smeh, še zdrav in poln. Rad se je šalil z vojaki, čeprav jih ni maral; kako tudi bi jih, saj je vedel, kaj se godi; in vedel je tudi to, da ne marajo Slovencev, ampak so vsaj toliko vljudni, da tega ne pokažejo vsak dan.

»Kaj se dogaja, Mario?« je Sara zašepetala in skorajda na glas zajokala.

»Nič prepovedanega, draga Sara, nič. Ljubezen je Bogu všečna, mar ne? Sicer pa, bojim se, da me bodo premestili,« je premolknil in podrsal s težkim škornjem po tleh. Tam, kjer je stal, je nastajala mala lužica, sneg, ujet na svetle škornje, se je začel tajati.

»Ljubezen, ah!« je vzkliknila in se zakrila  s senco dvoma. Lomilo jo je in stiskalo. Šla je med steklenice in flaškone, da pripravi kavo. Franc, bog se usmili, tistega večera, bog se usmili. Neroden je bil, ni me tako poljubil. Mencal je nekaj o tem, da imajo doma tri krave, da … Franc … In zdaj Mario, ta … Italijan je, jaz pa Slovenka. Bog, kako sem zmešana, Marija pomagaj mi, pomagaj mi, je drdralo v njej.

Bojan Bizjak