Izgubljena ura

Decembrski severni vetrovi zabrijejo mraz, vendar ne dosežejo tako zlahka Metine grabe. Na obronkih gozdov je slišati njihovo zavijanje. In če po naključju pride k njim soseda, se Meta vedno pošali: »Vi sploh ne veste za mraz. Ne veste, kako mrzlo je v Peklu.« Pekel, to je kraj, kjer se zavije k Metinim domačim.   

Vabljeni na spletno stran ZALOŽBE KMEČKI GLAS. S klikom na pasico si oglejte celoten knjižni program, knjige polistajte in naročite. VABLJENI V NAŠO DRUŽBO.  

Pa ob drugi priliki Meta reče, ko kdo tarna nad križi in težavami: »Jaz hodim vsak dan skozi Pekel in nazaj.« Od kdaj in zakaj se je tisti kraj začel imenovati Pekel, tega Meta ne ve, niti njena mama ne, ki bi morda lahko kaj več vedela o tem.

Meta je tistega decembrskega jutra zgodaj vstala. Zakurila je v štedilniku, da se je ogenj razžarel in se je toplota kmalu razširila po vsej kuhinji. Zunaj je bila še gosta tema, to je Meto spodbudilo, da se je hitro pražnje oblekla in vzela svetilko. Le ura ji je še manjkala. Odprla je predal, kjer je hranila svoje drobne stvari, in vzela v roke majhno svetlečo se uro z ozkim  verižnim pasom. Nekoliko je pomišljala, ali naj jo vzame ali ne.  Naposled si jo je nataknila na roko. Tako bo vsaj na tekočem s časom. Zaprla je vhodna vrata hiše in s hitrimi koraki stopila v temo. Svetilka ji je pomagala rezati temo. Ko je prišla skozi Pekel, ji je mraz segel do kosti, da se je še bolj zavila v bundo in si s šalom prekrila usta.

»Kaj pa hodiš v takem vremenu v cerkev! Doma bodi,« je večkrat slišala znani glas.  A  Meta se ni vdala. Ura peš hoje jo je še bolj okrepila, da je še z večjo vnemo prišla do božjega hrama in iz polteme  stopila v  razsvetljeno gotsko  cerkev. Domača farna cerkev ji je vedno dajala varno zatočišče, v njej je našla mir, ki ga  v zunanjem svetu ni bilo.

Natanko je vedela, kdaj je na pol poti in koliko mora še pohiteti, da ne bi zamudila maše. Adventne zornice so bile zanjo pomembne kot predbožična priprava na božič, še posebno zadnjih devet dni pred praznikom. Vedela je, da ji zjutraj ne vzamejo veliko časa in potem lahko doma še vse nadomesti, napolnjena z novo svežino in močjo.

Tistega jutra je bila nekako na pol poti, ko je  pogledala na uro. »Dovolj časa imam, da pravočasno pridem v cerkev, samo tako hitro moram hoditi,« je pomislila in vtaknila orokavičene roke v žepe, da ji je bilo topleje.  Iz dimnikov redkih hiš se je že kadilo in luči so bile ponekod že prižgane. Oster mraz ji je smodil lica in obraz; to jo je še bolj spodbujalo, naj se ogreje s hitro hojo. V decembrskem jutru je prihajala proti cerkvi, kjer je za tri četrt ure pustila zunanji svet in skrbi za seboj.

»Ve, nebesa, ga pošljite skor’ Zveličarja sveta …« ji je zvenela melodija v srcu še potem, ko je z radostjo zapuščala cerkev. Z nekaj znankami je poklepetala pred cerkvijo in se potem z naglimi koraki napotila proti domu. Potegnila je rokav više, da bi videla, koliko je ura, toda zapestje je bilo prazno. Vznemirila se je in prestrašila. »Da nisem izgubila ure?« Snela si je rokavice in potipala po žepih. Bili so prazni.

»Moj Bog! Kje je ura?« se je spraševala in še enkrat pregledala vse. A ure ni našla. Nekoliko zbegano se je ozrla naokrog. »Kaj naj storim? Izgubila sem jo,« se je znašla sredi resničnosti. Pa takšna dragocena ura, ki jo je dobila od hčerke, ko je prišla iz Avstralije! Že zaradi tega ji je bilo najbolj žal za izgubljeno.

Obstajala je še vsaj majhna možnost, da se bo nazaj grede domov vračala po isti strani ceste. In jo morda našla. Meta se je z rahlim upanjem napotila po isti strani ceste domov, kot je šla tja. Pazljivo je gledala v tla, včasih tudi z nogo dregnila v kakšen kup trave in blata. Prišla je že do tistega dela poti, kjer je uro še imela na roki. Ugasnilo ji je upanje, ko je videla, da nima več smisla iskati. Potrta se je vrnila domov.

Naslednje jutro se je spet odpravila k zornicam. Nazaj grede je zopet šla po isti strani ceste in skrbno iskala uro. Ko je prišla do kraja kot prvi dan in iskanje ni bilo več smiselno, je opustila sleherno misel, da jo bo še našla. Nekaj časa je bila še žalostna zaradi ure, potem pa je skušala razumeti, da ničesar, kar imamo v lasti, nimamo večno …

Bližali so se prazniki. Sveti post, kakor pravijo v Metinem kraju, štiriindvajseti december, je dan pred božičem, in takrat so priprave na praznike na vrhuncu. To je dan, ko se s postom pripravlja na Jezusov prihod.

Meta je s svojimi domačimi želela k polnočnici, a je pred tem bilo še veliko opravil. Z mamo sta spekli potico, mož je opravil delo pri živini. Postavljanje betlehema so se lotili vsi skupaj. Hčerka je z iskricami v očeh obešala okraske. Pod betlehemom so naredili jaslice in postavili figure svete družine in pastirjev. Nazadnje je Metin mož na smrečico razgrnil lučke in jih prižgal, da so se zasvetile. Vsi so strmeli in občudovali prelepi  betlehem.

Meta je šla po blagoslovljeno vodo in pripravila kadilo. Že od nekdaj je bilo to njeno opravilo za praznike, na sveti večer, starega leta dan in večer pred svetimi tremi kralji. Čeprav naj bi bilo to bolj gospodarjevo opravilo, je Meta z veseljem prevzela to šego in jo dolga leta gojila. Pokadila je vse prostore v hiši, pri živini in prosila za dobro letino na polju ter da bi novorojeno Dete prineslo mir in blagoslov v družini. Zbrani skupaj pred »Betlehemom» so začeli peti Sveto noč. Med petjem jih je zmotil telefon.

»Kdo le kliče na sveti večer?« je razmišljala Meta in vsi so prenehali peti. Meta je dvignila slušalko. »Dober večer. Se že pripravljate za k polnočnici?« je bil radoveden ženski glas na drugi strani.

»Kmalu bomo odšli proti cerkvi,« je odvrnila v telefonsko slušalko Meta in prepoznala glas. Kaj jo žene ob takem času, da me kliče, je ugibala.

Potem pa je sogovornica na drugi strani nadaljevala. »Našla sem neko stvar, ki se mi zdi nekoliko  posebna,« se je znova oglasila ženska.  »Natančneje, našla sem uro, pa ne vem, čigava je. Pa sem poklicala tebe, če bi morda ti vedela, kdo jo je izgubil.«

»Kakšna pa je?« je radovedno vprašala Meta.

»Prav posebno lepa je, z ozkim svetlečim se pasom, kakor da bi bila zlata.«

»Kje pa ste jo našli?«  je Meti začelo srce hitreje utripati.

»Na poti ob cesti. Svetila se je v blatu, takoj sem jo opazila.«

Meta je hotela še vedeti, ob kateri cesti jo je našla, preden bo  z veseljem potrdila, da je to njena ura.

»Na levi strani  ceste, na sredini poti med nami in cerkvijo.«

Meta je z veseljem poskočila. »Moja ura je! Kako, da ste prav mene poklicali?«

»Slutila sem, da je tvoja,«  je dejal topel glas na drugi strani telefona.

Meta skoraj ni mogla verjeti. Kakšna novica! Kako je to mogoče? In ko je že opustila sleherno upanje. Pa ravno sedaj, na sveti večer!

»Prinesem ti jo na štefanovo,« je odvrnil glas na drugi strani. »In lepe praznike!«

Meta ni vedela, kako naj se zahvali. »Prisrčna hvala! Vem, da je to premalo … In lepa hvala za vaše poštenje! Tega ne doživiš vsak dan,« je Meto preplavila neizmerna hvaležnost. Toplina srca in srčnost ljubezni sta se od nje razlivala na zbrane okrog betlehema. Poleg veselja zaradi najdene ure sta jo ganila zlasti dobrota srca in poštenje, ki ju je to noč znova doživela. In zdelo se je, da se je ljubezen  znova rodila v srcih ljudi. Za eno je vedela zagotovo. In sama je bila deležna te sreče.

Nadaljevali so petje božičnih pesmi in misel jim je uhajala v domačo cerkev, kjer bodo pokleknili pred jaslice in počastili novorojeno božje Dete.  Molili bodo in slavili Boga ter se mu zahvalili, da imajo drug drugega. In za vso  ljubezen in dobroto, ki se rodi v človeških srcih.

                                                                                                                                             Štefka Bohar