Danes je ena naših najopaznejših pravljičark. Za svoje knjige za otroke je prejela veliko nagrad, je začetnica sodobnega pripovedovanja na Slovenskem, raziskovalka zakladnice ljudskih pripovedi, ustanoviteljica Pripovedovalskega festivala pa tudi soavtorica letošnje razstave Za devetimi gorami. Vsakogar, otroke in odrasle, začara s svojim glasom in načinom pripovedovanja.

Svet zgodb vas je obdajal že v otroštvu. V družinskem krogu ste menda radi peli in si pripovedovali.

Kot otrok sem  živela v Šempetru pri Gorici, v nekoliko odmaknjeni večji hiši, nekdaj je bila to vila grofa Coroninija. Okoli hiše so cvetele češnje, v dolini so bili breskovi nasadi in njive z vrtnicami. V hiši je živela tudi zelo stara gospa, ki nam je otrokom dan za dnem prebirala zgodbe, in najbrž mi je bila to kar močna popotnica za naprej. V družini smo veliko peli, moja starša, ki sta oba s Tolminskega, pa sta znala povedati tudi veliko drobnih zanimivih prigod iz svojih krajev. Nedvomno sem imela uho že od malega naravnano tako, da me je hranila tudi beseda.

Veljate za začetnico sodobnega pripovedovanja na Slovenskem. Kaj v bistvu sodobno pripovedovanje pravljic pomeni?

Folklorno ali ljudsko pripovedovanje je potekalo v znanem, ožjem krogu ljudi, pripovedovalec pa je bil človek, ki so mu dobro, zanimivo, gladko tekle besede. Na svojem repertoarju je imel nekaj zgodb, ki so bile za poslušalce zanimive in jih je prosto pripovedoval iz spomina. Sodobno pripovedovanje je nekoliko drugačno. Pripovedovalci lahko zgodbe govorimo tako, da sproti snujemo besedilo ali pa se ga naučimo čisto na pamet. Meni je bliže prvi način: da zgodbo, glede na to, kako jo ljudje sprejemajo,vsakič sproti oblačim v besede. Sodobno pripovedovanje se od folklornega razlikuje tudi v tem, da je to javni dogodek:poslušat pridejo večinoma ljudje, ki jih ne poznam, vendar jih to področje zanima, saj v njem prepoznavajo neko vrednost, umetniško moč. Zato se moram potruditi, da je to zares poslušanja vreden umetniški dogodek in moje pripovedovanje profesionalno:moram recimo znati pravilno uporabljati jezik – da je ta primeren mestu, kjer govorim, biti moram spretna v tem, kako obvladovati različno velike prostore, saj so prostori, v katerih nastopam, pogosto veliko večji od kmečke izbe ali nekdanje črne kuhinje; moram se navaditi na reflektorje, na močno svetlobo, na temo, ki vlada v dvorani, na to, da so poslušalci različno odprti, naklonjeni,  komunikativni, različno moteči; imeti moram dovolj obsežen program, da se lahko prilagodim različnim priložnostim – vse to so zahteve, po katerih se današnje pripovedovanje razlikuje od nekdanjega.

V središču vašega pripovedovanja so predvsem ljudske pripovedi.

Ja, zelo rada sežem po ljudskih pripovedih in to iz dveh razlogov: malo zato, ker zelo zelo verjamem v sporočilno moč teh starih zgodb. Verjamem v to, da prinašajo neke arhetipske podobe, odslikave življenja. Verjamem, da jih je sam način njihovega obstajanja –  da jih je govorilo in poslušalo veliko ljudi in se je ohranjalo tisto, kar se je mnogim ljudem zdelo zanimivo in pomenljivo – prečiščeval vnekaj temeljno človeškega: da odslikavajo temeljne odnose med ljudmi, človeške lastnosti in vzvode v družbi, in to me globoko zanima. Hkrati paimajo te zgodbe pogosto tudi zelo pregledno strukturo in so zato zelo primerne za pripovedovanje. Ker so nastale kot pripovedovana beseda, tečejo jasno, dogajanje je postavljeno kronološko. Zaradi vsega tega rada pripovedujem ljudske pravljice. Ko stojim pred poslušalci in jih govorim, res čutim, da je v njih posebna moč.

Če pripovedovalec dobro pripoveduje, se v prostoru vzpostavi lep mir. In izkušnja tega lepega, preprostega miru v današnjem svetu je dragocena.

Vendar niste le pripovedovalka, pač pa tudi pesnica in pisateljica, med najbolj znanimi so vaše knjige Melje, melje mlinček, Lonček na pike, Gugalnica za vse, Bobek in barčica, Drobtine iz Mišje doline. Ko pišete, čemu namenjate vsebinsko in slogovno posebno pozornost – sporočilnosti, igrivosti besed, melodiki, iščete izraze …

Vsemu temu, kar ste našteli. Ko pišem, rada vidim, da tisto, kar napišem, nekaj pove, in zelo sem pozorna, kako se to sliši. Zame dobra besedna umetnost deluje na obeh ravneh: na ravni vsebine, na ravni sporočila in po drugi strani na ravni izraza. Se pravi, da je pomembno, da besedilo bralcu nekaj pove in da je bralcu lepo ob tem, kako je povedano.

Lani je izšla pri Mladinski knjigi zajetna knjiga z naslovom Tristo zajcev, ki prinaša 44 ilustriranih pripovedi iz zapuščine zbiratelja ljudskih pripovedi dr. Milka Matičetovega. Ob stoti obletnici njegovega rojstva ste naredili izbor in jim vrnili živost. Kako ste to storili?

Milko Matičetov je desetletja zbiral folklorne pripovedi po različnih koncih slovenskega ozemlja in našel jih je zelo zelo veliko. Le malo od tega, kar je zbral, mu je uspelo objaviti, večinoma so te pripovedi ostale v rokopisih in na trakovih. V letih sodelovanja z njim sem kar nekaj teh pripovedi transkribirala s trakov in prepisala iz rokopisov, hkrati pa sem temeljito prebrskala njegove objave. Iz tega, kar sem nabrala, sem potem odbrala  pripovedi, za katere se mi je zdelo, da bi bile danes lahko zanimive za mlade bralce.

Potem se je delo nadaljevalo: pripovedi je bilo treba za objavo prenesti v knjižni jezik. Ko pa pravljico, ki je bila prej govorjena, preneseš v knjižni jezik, se povsem podre vsa lepota narečja, ki jo je prej ta pravljica imela: podre se ritem, izginejo lepe narečne besede, in če hočem, da bi vseeno lepo delovala, moram ta ritem in besedno sočnost vzpostaviti v knjižnem jeziku. To sem potem delala od pravljice do pravljice, hkrati pa semtudi glede kakšnih vsebinskih drobcev, ki so se mi zdeli sporočilno moteči za današnji čas (recimo kakšne patriarhalne grobosti ali nepotrebne maščevalnosti) premislila, ali jih je smiselno ohranjati ali ne. Ali neke zgodbe, ki je v svojem temeljnem dogajanju dobra, ne obremenjujejo brez potrebe. Taka mesta sem po svoje uglasila na drugo struno.

Ste ustanoviteljica pripovedovalskega festivala Pravljice danes,  ki ste ga vodili 20 let. Od svojih začetkov se je neverjetno razvijal – sprva je bil namenjen samo otrokom, zdaj pa je veliko namenjen tudi odraslim. Ali lahko poveste kaj o njegovi prvotni zasnovi in njegovi današnji podobi?

Na začetku je bil koncept zelo preprost: jaz sem bila navdušena nad pripovedovanjem, v Cankarjevem domu je bil posluh za to in tako smo zasnovali pripovedovalski festival z mislijo na otroke. Z leti se dogajanje razširilo na odrasle, kot programska vodja pa sem si želela, da bi s festivalom tudi izobraževali, ozaveščali o ljudskih pripovedih, pripovedovanju, da biponudili delavnice, predavanja, nagovorili posebne ciljne skupine, na primer knjižničarje, učitelje, muzealce. Zdaj mlajša kolegica Špela Frlic, ki je festival prevzela,  odpira nova področja, npr. pripovedovanje osebnih zgodb, zanima jo tudi pripovedovanje v povezavi z gledališčem.

Osrednja tematska razstava na ljubljanskem gradu z naslovom Za devetimi gorami je posvečena slovenskemu pripovednemu izročilu. Poudarja lepoto, moč, raznolikost in vitalnost slovenskega pripovednega izročila.

Avtorstvo razstave si deliva z Ireno Matko Lukan, jaz sem poskrbela bolj za strokovno, folkloristično plat, Irena pa ima kot nekdanja urednica Cicibana in kot sedanja urednica otroškega leposlovja v založbi Mladinska knjiga zelo veliko izkušenj s tem, kako naj bodo vsebine pripravljene, da bodo nagovarjale obiskovalce različnih starosti. Razstavo smo odprli julija, potem so bili prostori nekaj časa zaprti, zato pa bo za več mesecev podaljšana in mislim, da je zares ogleda vredna. Da stoji tako v svoji strokovni kot v svoji likovni čarobnosti in da navduši tako otroke kot odrasle. Obiskovalca prevzamejo prekrasne ilustracije, ki so zasidrane v naš skupni spomin, pa tudi razlage, redki predmeti, posnetki, fotografije in zanimiva igrala. Na razstavi na primer lahko zlezemo v lonček Mojce Pokrajculje in s tem imajo veselje tako otroci kot odrasli.

Vrniva se k vašemu pisanju za otroke in uredniškemu delu. S čim se ukvarjate zdaj? 

Ravno ta teden se v tiskarno oddaja moja nova avtorska slikanica Zajčkova hišica, ilustrirala jo je mlada slikarka Hana Stupica: to je čisto avtorska pravljica, ki pa se ji v nekih podtonih pozna, da sem globoko povezana s pripovednim izročilom. Zdi se mi, da bo zelo lepa. Že nekaj časapripravljam knjigo živalskih pravljic iz vsega sveta, zadnji mesec zelo intenzivno. Pri Mladinski knjigi imamo v mislih tudi novo zbirko slikanic, ki bi prinašale slovenske ljudske pripovedi. Dve slikanici sta že izšli (Hudičeva volna in Od lintverna), naslednjepa so že pri ilustratorkah. V času korone sem napisala dve novi pravljici za slikanici, prva govori o medvedu in njegovem klobuku, druga pa o miški, ki je šla na ples. Ta čas je – čeprav je po svoje zelo čuden – za mirno ustvarjanje kar dober.