Koline so bile praznik skupnosti, skupnih opravil, druženja in dobre hrane, obdarovanja. O tem pripoveduje tudi tale zapis Zdenke Golub, ki pravzaprav ni zgodba, pač pa žlahten spomin na to, kako bogata in lepa je šega kolin in kako so potekale v njenem otroštvu. Marsikaj od tega se je še ohranilo, kaj pa tudi izgubilo. Avtoričini spomini pa so tu, vam v prijetno branje, zabavo in prebujanje spominov na stare šege in navade.

V. K.

Čas kolin – fureža

Koline so bile vesel dogodek in obenem domači praznik med kmečkim prebivalstvom. Ko je nastopil hladni zimski čas in se je končalo delo na polju, so se začele koline. Zanje so se velikokrat odločili, ker je pričelo primanjkovati krme za prašiče, kostanjev in repe.

Gospodinja je vse leto pridno redila prašiča, da se je potem lahko pohvalila, koliko prstov slanine je imel njen pujsek. Pred prazniki, ko je zunaj zapadel prvi sneg, se je gospodar odločil, da mora imeti predbožične koline, saj drugače ne bo kaj jesti za praznike. Gospodar si je že mesec dni prej naprosil mesarja in pomočnike. V gozdu je nabral smole in natrgal špale, ki jih je obelil in posušil. Gospodinja pa je imela nekaj dni  posebno opravilo: prašiča je vsak dan vodila od svinjaka do hiše s koruzo v roki. V starih časih je bila navada, da so ga zaklali in razkosali v hiši.

Na dan kolin je gospodar že rano zjutraj ob prvem svitu čakal nanje. Nervozno je hodil sem ter tja, ker se je bal, da je mesar pozabil. Vodo je imel že pripravljeno, ni pa še zakuril, saj bi  porabil preveč drv. Domači pes je  laja, ker je vedel, da se bo nekaj zgodilo.

Nekoč so bile koline najlepši praznik v letu. Najteže so jih čakali otroci, saj so se ta dan lahko najedli mesa. V tistih časih niso jedli mesa vsak dan, temveč le za večje praznike in težja kmečka dela. Dan pred kolinami je gospodinja spekla kruh, potico in skuhala ajdovo in ovseno kašo za klobase – kašnice. Če so dodali k tej masi kri, so nastale krvavice.

Zgodaj zjutraj so se zbrali vaški pomočniki in mesar. Gospodar jim je postregel z žganjem, gospodinja pa s čajem. Že zjutraj so kakšno zapeli in kaj spili, da jih je gospodinja težko spravila iz hiše. Potem so le šli v hlev in zaklali prašiča. Ves dan so imeli  vsi dovolj dela. Velikokrat se je tudi zgodilo, da jim je prašič po neprevidnosti ušel in so ga morali loviti. Gospodinja je v skledo polovila kri, ki se je potem uporabila za krvavice, nekaj krvi je spekla za malico.

Nato so prašiča potegnili iz hleva in ga dali na štant, ki je bil izdelan prav posebej za odiranje svinjske  kože. Imel  ga je večji gospodar v vasi, sosedje pa so si ga sposodili pri njem. Če je bila zima zelo hladna, so žival odnesli v hišo in nadaljevali delo v edini sobici. Pri odiranju kože so morali paziti, saj je bila v tistih časih veliko vredna. Gospodinja si je zanjo lahko kupila sol, sladkor, začimbe in kakšen lonec. Otroci, ki jih navadno ni bilo malo, so ta dogodek gledali z velikimi očmi.

In že je mesar poklical otroke, naj pridejo po prvo klobaso (kakec od svinje). Seveda ni manjkalo dobre volje, saj je gospodar ves dan stregel s pijačo.

Ko je mesar odrl kožo, so poklicali enega izmed otrok in mesar mu  je naročil, naj prinese palico, da bodo obesili zajca. Seveda je otrok prinesel palico, a so se mu vsi odrasli smejali, saj so mislili na svinjski kos mesa.

Nato je gospodar naredil križ čez slanino, šele potem je začel mesar razkosavati meso.

Za kosilo jim je gospodinja spražila jetra, skuhala krompir in kislo zelje ali kislo repo. Nato so nadaljevali delo. Eni so šli k mlaki prat čreva, vanjo je gospodar prvi dan vrgel malo apna.

Prav pošteno jih je zeblo v roke! Drugi so harali, s smolo so premazali kosmate dele – prašičevo glavo, tace in rep, in jih polili z vročo vodo. Gospodinja je nato spekla še možgane, ki pa jih je dobil tisti, ki jih je najbolj potreboval.

Otroke so seveda pošiljali k sosedovim po muštro (mero) za klobase, od tam so se  vračali z vinom, ki so ga možje spili.

Med tem časom je gospodinja spražila črevrno salo z lukom, pripravila kašo in riž in začeli so delati krvavice. Pri tem delu so bili po navadi vsi umazani do ušes, marsikatero so ušpičili in se podkrepili z vinčkom. Otroci so koline nesli sosedom. Sosed je koline sprejel in nazaj poslal kruh in sol, kar so domači dali prašičem, da bi se dobro redili naprej.

Nato je mesar nasolil meso, temu so rekli razsola. Končni izdelek pa so bile mesne klobase. Prvo izdelano je gospodinja skuhala za pokušino. Gospodinja je obarila  kašnate klobase in jih dala hladit, zraven pa seveda pripravljala večerjo. Pri delu ji je pomagala domača hči, soseda ali sorodnica.

Začela se je večerja, na katero so bili povabljeni vsi sorodniki in sosedje. Najprej so pojedli kislo juho, podmet so naredili iz koruzne moke, obvezna je bila  »sladka« juha z domačimi rezanci. Ponekod so imeli navado, da so spekli še debelo kokoš. Spekli so še rebra in pečenko v mreži, rekli so ji mrežna pečenka. Še prej je postavila gospodinja na mizo »hrtišove« kosti, obličnat krompir, kislo zelje. Da se je ta dobra jed v želodcih malo posedla, so plesali, peli in zganjali različne šale. Druga »rihta« je bila pečeno meso, razne solate, obvezno tudi hren. Tretja dobrota so bile dobro pečene krvavice in kislo zelje.

Za mizo so lahko posedli tudi otroci. Bilo je zelo veselo: pilo, jedlo in plesalo se je  do jutra, saj je bil  povabljen tudi vaški muzikant. Tisti, ki niso bili povabljeni in so bili lačni, so prišli v maškare. Najprej so vprašali, ali je tudi zanje kakšna kost, naredili so kakšno šalo, zaplesali, nato pa posedli za mizo in se najedli. Proti jutru so gostje odšli domov. Gospodinja je za vsakega pripravila nekaj malega, mesar pa je dobil velik kos mesa in klobase. Pri marsikateri hiši so v tistem času pojedli celega prašiča, ostalo je le salo, klobase v dimniku in svinjska glava, ki so jo nato skuhali ob pustu. Klobase so dobili prevoznik, kosci in orač.

Drugi dan je imela gospodinja še veliko dela. Vse je bilo krvavo in mastno. Slanino so nato pripravili za tunko. Meso iz razsola so po desetih dnevih spekli ali skuhali ter ga lepo zložili v tunko ter zalili z mastjo ali zaseko.

Na podstrešju so imeli slanijak ali mesejak – shrambo za prekajeno meso, to je lesena omara, v katero so obešali meso in klobase, da so se v njej sušile. Mesjak je bil narejen tako, da vanj niso prišle miši, mrčes ali drugi škodljivci.

Ob kolinah se je zgodilo čez dan več norčij. Mesar je napeljal v svinjski rep kos žice, ga dal gospodinji, da ga je skuhala za večerjo. Ko so ga ob večerji razrezali, ni zmanjkalo hudomušnega zbadanja na račun zreje prašiča. Včasih je mesar odrezal kakšen zasmehljiv kos mesa prašiču, ga zavil v papir in čez nekaj dni ga je našel v svojem žepu nekdo, ki je dobil od mesarja zasluženo plačilo za svoje vedenje.

Ob kolinah pa je bilo kljub obilici dela veliko priložnosti za šale in veseljačenje. V nekaterih krajih je bila navada »nositi kolomere« – to pomeni, da je nekdo, po navadi  sosed, v obliki pesmi napisal in opisal vsakega člana sodelujočega pri kolinah, kako se drži, in mu namenil nekaj verzov. Če pa je bil vešč risanja, je vse skupaj tudi lepo narisal.

Napisano je privezal na veliko klobas, to je bila v resnici stara nogavica, natlačena s plevami ali slamo, ter »zašpalena s kolijavo«, špilo. Vse to je nastavil na vrata ali vrgel v hišo, ko so sedli k večerji. Malo je poropotal, da so takoj vedeli, da je nekdo prinesel  »kolomere«, mere za šaljivo klobaso. Niso ga smeli ujeti pri delu, kajti to bi bila velika sramota.

Med večerjo so prebirali, kaj je za koga pisalo, in se do solz nasmejali, najboljše je bilo, če so bile zraven še risbe.

                                                Kaj je to?

Je pečeno, pa kuhano in začinjeno,

pa še pes ne mara?

»Špala.«