Razpoka v zidu, ki sproži v spominske drobce iz bojev v Galiciji. Na plan privrejo podobe iz vojne, obenem pa vstaja pred nami portret, mojstrsko izrisan v prepletu spominov, trdega življenja in vsakdanjega kmečkega dela – silaka, borca in kmečkega človeka, ki mu ta svet ne prizanaša s preskušnjami. A tudi v najbolj mrzle dni se pritaknejo sladki spomini in misli. Preberite si, kako mojstrsko je stkan portret v tejle zgodbi pisatelja Bojana Bizjaka.

V. K.

Led

Kock je ležal na stari izmučeni postelji, kar nekoliko pretesni za njegovo dolgost, meril je dva metra in tri centimetre, rekli so, vojaških mer. Seveda je bil tudi težak, sto pet kil, dober jedec, dober, koristen delavec. Molčeč, vase potegnjen. Bržkone od takrat, ko se je vrnil iz vojske, ko je s seboj prinesel tisto težko konjsko odejo, ki ji je pravil koc, zato se ga je tako imenovalo – preprosto Kock.

Obrnil se je na drugo stran in dolgo gledal razpoke v zidu, zgoraj v kotu se je nabralo celo nekaj srenastih kristalov, ki jih je v tem mrzlem februarskem jutru sonce prepiknilo, da so zažareli in se iskrili, kakor da so tam zgoraj razvesene neke ogrlice. Dihal je počasi in premišljal, kako je bilo, tiste slike, mrtveci na zmrzlem blatu, v luži mlad vojak, čez pa tanka skorja ledu, da je bilo vse videti kot neka vitrina, v roki je držal jabolko, stisk je bil močan, v smrtni grozi, v čelu je bila drobna luknja, ostrostrelec. In stotnik, ki je čistil svojo uniformo, potem pa so drobci granat nacefrali njegov hrbet, čez nekaj dni je umrl … In voz repe na njivi, ponoči smo se plazili, jo kradli, glodali, prekleto so pekle žnable … In led v puški, pa je fantu oddrobilo brado. Pa so nam kaplarji kričali, da je treba zjutraj orožje pregledati. Kruh, kruh, bog se usmili, kakšen kruh sem jedel v neki vasi. Kako visok hlebec, kakšen okus. Tam so bila polja, tam so pasli konje, naša armada pa … Požgali so jim žito. Kako je gorelo, bog se usmili, vsa njiva v ognju, potem pa je zajelo še leseno barako tam na robu, kjer je živel neki starec. Z ožgano suknjo je tekel med slivami do reke in se valjal. Nekdo od naših bi ga skoraj ustrelil, pa sem ga brcnil v rit, da je šel strel na pol v zrak. Za tisto sem dobil teden dni nagradnega dela, pomagal sem premikati poljsko kuhinjo. Kaj pa je to bilo meni, nič. Sam sem vzdignil voz s kotli iz blata, madona ja. Meni, kaj je to meni. Pa sem pisal domov, da je dež, kar naprej dež, da je blato, da se umira … Nikoli niso dobili tistega pisanja.

Ko sem pa prišel domov, mati so v grobu, tata, tata je šel v dolino in se spet oženil, brata za njim, sestra se je poročila, najmlajši je umrl. Na, zdaj sem pa v tej kambri, jesti dajo, Tone, da, delo je … Vina mi pa kratijo, pa bi ga spil … Zebe me. Februar, ta koc in še en pa ena plahta. Oni pa spijo pri zakurjeni peči, za Kocka je pa dobro, kar je. Pa naj bo tako, če je taka božja volja. Bog ja, Bog. Če bi bil, ne bi pustil, da topovi orjejo njive, ne bi pustil, da gorijo cele vasi, da se ljudje koljejo, da se jih obeša … Vzdignil se je in se dolgo praskal po sivi bradi, popravljal si je lase, predolge, štrenaste in tudi že siveče. Pogledal je proti oknu, kjer je led še vztrajal in prepuščal dražeče sonce. Menda bomo žagali led na kalu … Aprila ga bodo peljali dol v Trst. Ja, smešno … Gospoda hoče led, da si hladi ribe, da oštirji hladijo pivo. Če bi se mene vprašalo, ga ne bi nič hladili, bi ga kar sproti spili. Trst, smrdi po ribah, ni zame … Lani sem bil doli, ljudi ko trave, gospodične, moški, suhi, debeli, malo črni, svetli, vseh sort jih je. In ladje, o bog, kako toliko železa in lesa lahko  plava vodi. To mi ne gre v račun, to. Pa pomaranče, zložene v majhen hrib, pa cele vreče kave, ojej. In še druge reči, dišave, blago za obleke, olivno olje v sodčkih, čokolada v trgovini … In kava v gostilni, kako je bila dobra. Pa golaž, dva sem pojedel in tri košare kruha. Malo so me postrani gledali, kaj, kar naj. Ko sem pa po dve vreči nesel na voz, so bili pa še bolj čukasti … Čez kras sem kinkal poleg Franja, ki je fural. Mogoče je pa tisto vino res toliko bolj močno. Bo že res, bo. Vzel me je s sabo, ker je imel kar veliko tovora. Za dva dobra konja in za naju je bilo kar kaj vleči. Vsega je peljal, vsega, kave, turšne moke, soli, olje, kis. Ma vsega, poln voz. Nekaj za trgovce, nekaj zase, kšeftar, nimaš kaj. In kako so bile lepe zvezde, ko sva ponoči motovilila že dol proti Vipavski dolini, kjer sva spočila konja, ker je Čaven kar pošten grič, je … Njegovo razmišljanje se je sunkoma prekinilo. Gospodar je odločno potrkal po vratih in mu povedal, da so jajca že ocvrta, in da naj se že spravi pokonci. Led gremo rezat, se je slišalo na drugi strani.

Kock je počasi zbrcal s sebe smrdljive odeje, se pretegnil, si uravnal hrbet in se nekaj časa zastrmeval v luknjo volnene nogavice. Pomigal je s prostim palcem, se nasmehnil … Pregnal je grde spomine in si hitro obul težke čevlje, spredaj so bili objeti z močno žico, da se ne bi razprli. Sunkoma je odprl vrata, da so kar jeknila. S topotom je šel do velike kuhinje. Gospodinja mu je dala krožnik s štirimi pečenimi jajci in zajeten kos kruha. Popoldan so mu dali še kosilo, zvečer pa vedno samo liter mleka, včasih še kos kruha, poredkoma, raje kos mrzle postane polente, ki je družini ostala od večerje. Voščil je dobro jutro, odrinil stol in sedel. Prekrižal se je in se hlastoma lotil dela, kruh je namakal v rumena očesa, zavijal z očmi, drobil in hitro nosil v usta. Gospodinja je od nekod prinesla velike volnene rokavice. »Na, da boš lažje prekladal led, da ti prsti ne omrznejo preveč, potem boš imel revmo na stara leta. Tisto pa ni fajn. Kar spomni se svoje uboge matere, kako je imela zvite prste. No, te bodo zadosti velike za tvoje šape. Led je debel, včeraj so ga navrtali. Ta zimo drži, mrzlo je ko hudič. Ponoči poka drevje, taka je ta reč,« je rekla.

Ko je pojedel, je preizkušal rokavice. Dobre bodo, si je potiho rekel. Milo se mu je storilo. Vidiš, pa je tem ljudem mar zate, vidiš … se je topil. Tone je odprl vrata, že ves opremljen za žaganje ledu, usnjene gamaše, čevlji, dvojne rokavice, vrvi, debela kučma, kavlji, žaga. Sonce mu je posvetilo v rdeč obraz in mu risalo nasmeh v sicer tog obraz, umit s prizadevnostjo, ki je včasih šla čez vse meje. Sani so čakale pred skladiščem. Kock je prijel roča in potegnil, kakor da vleče otroško igračo. Že same sani so bile težke, če je bil sneg moker, saj so imele veliko železnega okovja. Posmrknil je in spotoma premišljal, da je malo, pa vendar krivično. Gospodar bo z ledom zaslužil, meni je odplačal že z zajtrkom. O, kadar ni dela, tudi štirih jajc ni. Bela kava in zagozda kruha, kakšne četrt kile, več ne, pa bi ga pojedel cel hlebec. In ribe, tiste v konzervi, tiste, še olje bi spil … Kje so tisti časi, ko sem lahko vse to dobil, zdaj, zdaj pa delaj, delaj, molči, streho smo ti dali nad glavo, vaša hiša se je prodala. Oče je vse zakartal, še nam je bil dolžan, pa jo je popihal nazaj dol v deželo.

Prišli so do kalu, Tone, Kock in še dva najeta vaščana. Tone se je nekaj časa sprehajal po ledu, tacal, poskočil, pa se led nikjer ni vdal. Enemu od vaščanov je naročil, naj da je najprej odkidal, da so lahko prišli do roba ledu. Potem so nastavili žago in začeli, prvi kvader, drugi, tretji … Nenadoma pa se je na Kockovi strani led udrl. Hresknilo je in Kock je bil v mrzli vodi. Začuden je gledal, kaj se pravzaprav dogaja. Najprej se je iz začudenja zbudil Tone. Zakričal je, naj mu podajo vrv, da ga bodo izvlekli. In Kock je pograbil vrv, vsi trije so jo držali. Počasi se je le izkopal iz ledene kopeli. Tone je ukazal, naj gre domov, naj se spravi pod odejo in mu bodo dali kuhanega žganja. Kakšne stare cape naj Irena poišče, te pa naj da na peč, da se posušijo. Ostalim je naročil, da bodo led nažagali in ga s kavlji zvlekli na sneg, potem pa naložili na sanke, ki jih bo naslednji dan Kock peljal pred skladišče in razložil.

Kock je najprej čutil oster hlad, potem skorajda pekočino, ki mu je žgala kosti. Na površju se je voda hitro strnila v skorjast led, na koži pa je hladilo. Z dolgimi koraki je šel po gazi in se ves tresel. Ko ga je gospodinja zagledala, mu je rekla: »No, pa si se le enkrat okopal, no. Hitro, hitro, v kamrico, pa cunje dol, ti prinesem kuhan šnops, alo, dajmo,« je bila ukazovalna. Ubogal jo je. Zlezel je pod odeje, čez vrgel še star vojaški plašč, zapacan s krvjo, ker je v njem vlačil tovariša … tisto, tisto, mu je šinilo v glavo, ko je gledal madež. Tisto zimo, boj … na našem odseku so prebili črto, z bajoneti so šli na nas, o … Ko sem enega prijel in z njim mahal, so se pa ustrašili. Moj kompanjon jo je pa dobil v hrbet, zvlekel sem tisto reč … Kri je lila … Ah, Galicija … Kmalu se je prismejala gospodinja, mu vrgla otep cunj, staro spodnje perilo, natrgano, preprano, raztrgano srajco, pošivane hlače, suknjič, nogavice, raztrgano volneno jopo. Vse mu je bilo premajhno, a za silo bo, je rekla.

Ni se zmenil za cape, prijel je kovinski lonček, s kadečim se žganjem. Srebnil je, se kremžil in spet srebnil. Ko da bi pil čisti špirit. Zame je dober ta prekleti šnops, ki je dober samo za rane. Odleglo mu je. Čutil je, kako se mu toplota razliva, kako mu odjenjuje tresavica. Kar udobno mu je postalo, da je malo zadremal. In v sanje se mu je pritaknila Roza, mlada, z dvema kitama, skoraj pol manjša od njega, zjedrena v prsi. Sukala se je po gostilni, nosila vino, pela … Jaz pa sem jo gledal, ko angela. In preden sem šel k vojakom, tisto noč, dež je pral. Ogrnjena sva bila z mojim velikim suknjičem, ko sva tekla zadaj za hišo in sva vedrila na skednju. Takrat … rekla je, da me bo čakala. Pa me ni. Saj, mi … Nič nismo imeli, kravo smo morali prodati, stari je vse zapil v njihovi gostilni, Pa tako lepe sanje, si je mencal obraz. Roza je sedela pod lipo in pela Oj te dolince, oj tele dolince – neka rezijanska pesem, ki jo je naučil eden od italijanskih vojakov, ki zna po naše. Ti hudiči črni! Zdaj se ne sme govoriti po naše. V gostilni, ko so oni pri mizi, je tišina. Pa bi lahko zmetal enega po enega skozi vrata, samo … Ne bom zdaj mislil na to, če pa se mi je v sanjah prikazala  Roza. Zdaj ima že tri otroke. Vzela je Tinča, oni so bogati in mlajši je od mene. Saj, saj, kaj bi z mano, s hlapcem, saj, je domislil in pokašljal. Pa menda ne … Ne, ne, samo slina se mi je zaletela. O Kock je kopriva, ne bo me ne, ta prekleta jetika, ne.

Pozno popoldan je v kambro prišel Tone. Pogledala sta se. Kock je bil naspan in spet strašansko lačen. Kar naravnost je rekel, da bi rad kotlič zabeljene polente, pa da bo jutri zjutraj led prenesel v skladišče. Gospodar mu je obljubil kotlič polente in mu naročil, kako naj led zloži, ker da bodo potrebovali prostor, da bodo še z drugod nažagali led in ga zvlekli. In tudi da se je že dogovoril s furmani, da bodo led potegnili v Trst. V aprilu bo tako, potem pa oranje, je Kock domislil. Roza pa, kam je šla Roza … Ko so nas prekladali po vlakih, sem mislil nanjo, na njene kite, na tiste oči, na – štemala sva se, štemala … 

Bojan Bizjak