Marinka je dijakinja četrtega letnika srednje šole. V otroštvu ni imela večjih zdravstvenih težav. Pred tremi leti ji je v prometni nesreči umrl oče. Od takrat se je dekle zaprlo vase in postalo depresivno. Mama se ji po tragičnem dogodku zelo posveča, kar dekle zelo moti, zato se večkrat prepirata. Na pomoč je priskočil tudi psiholog, vendar ga zavrača. Zadnje leto dni mama in sošolke opažajo, da Marinka hujša. Hrano si je začela pripravljati sama, v zadnjih mesecih je shujšala za 10 kilogramov. Zelo se je upirala pregledu pri zdravniku. Mami je zaupala, da ima neredne menstruacije in upočasnjeno prebavo. V šolo hodi redno, tudi učni uspeh je odličen. Nekaj časa je hodila s fantom, sprla  pa sta se prav zaradi njenega pretiranega hujšanja in nekritičnosti do lastnih zdravstvenih težav. Marinki njeno telo ni všeč in zelo nerada hodi na morje, kjer bi morala nositi poletna oblačila ali kopalke. S športno dejavnostjo se ne ukvarja, rada pa bere knjige. Prijateljic nima, sošolke se je zaradi njenega vedenja izogibajo. Ker je nekajkrat izgubila zavest, ko je vstajala iz postelje, jo je mama peljala k osebni zdravnici.

Po natančnem kliničnem pregledu je bilo ugotovljeno, da ima približno 20 odstotkov manjšo telesno težo, kot bi bilo pričakovati glede na njeno telesno višino. Laboratorijske preiskave so pokazale slabokrvnost in znižano koncentracijo železa v krvi. Ultrazvok trebuha, gastroskopija in kolonoskopija niso pokazali kakršnih koli bolezenskih stanj. Zdravnica je menila, da gre pri Marinki za motnje hranjenja oziroma bolezen, ki se imenuje anoreksija nervoza. Bolnica je bila napotena na nadaljnjo zdravljenje k specialistom, ki se ukvarjajo z omenjeno problematiko. Pomemben del zdravljenja te motnje je psihoterapija. Zdravstveno stanje dekleta je trenutno boljše, tudi njena telesna teža se je zvečala.

Nadzorovanje telesa

Motnje hranjenja so zelo pogoste pri najstniških dekletih. Bolniki motnje hranjenja le redkokdaj omenijo sami, največkrat na to opozorijo drugi. Te motnje obsegajo stanja, pri katerih imata hrana in prehranjevanje uporabno in manipulativno vlogo. Hrana je namreč postala način za nadzorovanje videza telesa. Najpogostejši obliki motnje hranjenja sta anoreksija nervoza in bulimija nervoza. Celo majhni otroci imajo različne vrste motenj hranjenja, ki so povezane s težavami v odnosu med otrokom in njegovim skrbnikom. Na motnje hranjenja vplivajo genetski in socialno-kulturni dejavniki ter posameznikove dinamične lastnosti.

Anoreksija in bulimija

Značilna starost začetka težav je puberteta, ko se telo spreminja in raste. Za anoreksijo nervozo je značilno, da se začne med 14. in 18. letom starosti, za bulimijo pa, da so motnje hranjenja 10- do 15-krat pogostejše pri dekletih kot pri dečkih. Za anoreksijo je značilno, da bolnik noče vzdrževati normalne telesne teže, ima popačeno podobo o svojem telesu in se boji pridobivanja telesne teže.

Anoreksija se največkrat začne postopoma. Izguba telesne teže je lahko hitra ali pa zelo počasna. Potrebno je veliko potrpežljivosti, da bolnike spodbudimo k zdravljenju. Telesni simptomi so še odsotnost menstruacije, upočasnjena prebava, nizek krvni tlak in počasen krvni pulz in zmanjšanje podkožnega maščevja. V laboratorijskih izvidih ugotovimo nizke vrednosti krvnega sladkorja in slabokrvnost.

Za bulimijo je značilna želja po vitkosti in fobični strah pred pridobivanjem telesne teže. Občasno pa se bolnika  poloti tudi prenajedanje, pri katerem izgine nadzor nad hranjenjem. Po takšnem izpadu se želi posameznik hrane znebiti na primer tako, da izzove bruhanje in zlorablja odvajala in diuretike. Tudi pri bulimiji opažamo fizične simptome, kot so motnje menstruacije ter motnje v ravnovesju elektrolitov v krvi, ki jih povzroča bruhanje. Opažamo tudi poškodovano zobno sklenino.

Pri zdravljenju sodeluje vsa družina

Ko postavimo ustrezno diagnozo, je treba o tem obvestiti starše in se pogovoriti z vso družino ter jo seznaniti z resnostjo motnje. Bolnika je treba spodbuditi za sodelovanje pri zdravljenju. Zdravljenje sestavljata vnovična vzpostavitev hranjenja in zdravljenje s psihoterapijo. Če stanje podhranjenosti tako, da ogroža življenje, je treba bolnika najprej zdraviti v bolnišnici na internističnem oddelku ter nato nadaljevati zdravljenje. Psihoterapija obsega individualno in družinsko terapijo.

Vse oblike zdravljenja uvede specialist, včasih je potrebno tudi zdravljenje s psihofarmaki. Zgodnje ukrepanje zelo izboljša prognozo. Bulimija je pogosto povezana z depresijo ter zlorabo alkohola in drog. Prognoza dolgotrajne anoreksije nervoze je slaba. Smrtnost je od 5- do 15-odstotna.

Milan Rajtmajer, dr. med., spec. splošne in družinske medicine