»Rojen sem bil v Doslovčah v hiši številka 9 dne 9. februarja 1871,« piše Franc Saleški Finžgar v svoji avtobiografski pripovedi Leta mojega popotovanja. Pisal je v strašnem času, ko je bila ob bombnem napadu hudo poškodovana njegova hiša, sam pa je bil nevarno ranjen in je izgubil sluh.

Tako začenja Mihael Glavan zanimivo monografijo o Francu Saleškem Finžgarju (založba Mladinska knjiga, zbirka Album), o letih njegovega duhovniškega popotovanja od kraja do kraja in pisateljevanju. Finžgar  ni bil le pisatelj in duhovnik, pač pa tudi mož, zelo zavezan svoji etični drži, veri in svojim ljudem. V življenju je skušal v krajih, kjer je deloval, tudi praktično kar se da veliko pomagati svojim faranom k lepšemu in boljšemu življenju.

Vzgoja brez palice, le z besedo

Ni mu bilo lahko, fantu, ki se je rodil v kajži v Doslovčah na Gorenjskem. Toda oče je bil svetla oseba v njegovem življenju. Po poroki se je pisateljev oče Franc priselil k ženini družini, Dolenčevim. S tkalstvom, šivanjem kožuhov, irhastih hlač, kuhanjem oglja in zdravljenjem živine ter zidarskim znanjem si je kmalu prislužil toliko, da je odplačal stare dolgove kajže, dokupil nekaj majhnih njiv in začel graditi nov skedenj. Bil je tudi odličen sadjar, v bregu pod kajžo je posadil več orehov in drugega sadnega drevja. Pozneje so se Dolenčevi iz kajže preselili v novo hišo v Breznici, kjer si je starejši sin Janez uredil dom, danes je v kajži urejen muzej.

Z očetom sta imela zelo prijazen odnos. »Da mi je bil oče vzor in veljavnost nad vse, ni treba poudarjati. Udaril me ni prav nikoli, beseda je zalegla vse. Če je pri oknu zažvižgal, kadar sem bil na vasi med drugimi fantiči, sem planil v skok domov,« se ga prijazno spominja Finžgar.

Fant iz zadnje klopi

Prva šolska leta so tekla gladko. Hitro se je izkazalo, kako bister je deček, in vaški župnik je očetu predlagal, naj da sina v ljubljanske šole. Sprejet je bil v Alojzijevišče, vzgojni zavod in semenišče za revne dijake. Prvo leto na klasični gimnaziji, za katero je imel Finžgar predvsem premalo znanja nemščine in latinščine, poleg tega pa še slabo družbo, pa se je izteklo slabo, saj letnika ni izdelal. Spominja se, kako je sedel  v zadnjih dveh klopeh, kjer so sedeli samo otroci s podeželja, »tisti otroci, katerih starši niso imeli denarja oz. so ga komaj imeli za preživetje in plačevanje šolnine«. Ob neuspehu pa se je zanj zavzel domači župnik Kramar, znova se je lahko vpisal v prvi letnik in ga tokrat izdelal z odličnim uspehom. Njegovi uspehi so se nadaljevali tudi v naslednjih letnikih in potem na bogoslovnem semenišču v Ljubljani.

Toliko postaj, toliko župnij

Spomladi 1895 je nastopil svojo prvo službo: odšel je v Bohinjsko Bistrico za kaplana, to je bil prvi od njegovih številnih krajev po Sloveniji, kjer je služboval. V vseh krajih ni bil le duhovnik, veliko je praktično pomagal ljudem, tudi pri njihovem kmetovanju. Na Jesenicah je bil znamenit po tem, da se je vozil po fari s prvim preprostim kolesom brez zračnic in obiskoval znance,  še posebno je prijateljeval z župnikom Jakobom Aljažem. Po enem letu pa so ga premestili v tedaj zelo nemško Kočevje in že leto pozneje v Idrijo, kjer je skušal čim bolj razumeti razmere delavcev v živosrebrovem rudniku, tako da je tudi sam odšel v rov. V strmih hribovskih vaseh je obiskoval bolne in umirajoče.

Toda po letu dni je dobil ukaz za premestitev v samotni Sv. Jošt nad Kranjem, nekdo naj bi ga očrnil, da se druži z liberalci in socialisti. Tam je deloval le pet mesecev in užival v samotni naravi in med hribovskimi ljudmi.

»Ko so me Joštarji zagledali, da prihajam, so mi prišli naproti s procesijo in banderi. Kadar je deževalo, ni bilo ne romarjev ne izletnikov, na gori tudi nikogar, da bi se kaj pogovoril. Bil sem pravi puščavnik. Bral sem, pisaril, prebiral stare listine v arhivu in po kolenih hodil po svetih stopnicah,« je zapisal  Finžgar v Letih mojega popotovanja.

Prve dni oktobra se je poslovil od svojih ljudi in s kovčkom odhitel v dolino proti Škofji Loki. Potem pa je prišlo leto, ki ga je razmeroma težko prenesel, saj je deloval kot kurat v prisilni delavnici v Ljubljani. Sledilo je nekaj prijetnih let župnikovanja v Želimljah, kjer se je dobro počutil med ljudmi, tudi sam je kmetoval, veliko pa je tudi pisal. Tu je začel snovati  obsežni roman Pod svobodnim soncem.

V Sori je bil župnik celo desetletje. Tja si ni posebno želel, ker je bilo ozračje zelo konfliktno, poleg tega so bila to huda leta pred prvo svetovno vojno. Poleg dela z ljudmi, ki jim je pomagal in jim svetoval po svojih močeh, se je tudi zavzeto posvetil kmetijskemu in živinorejskemu delu na župnijskem posestvu. S sodelavci je ustanovil kmetijsko in živinorejsko zadrugo, zadružno mlekarno in celo vodno zadrugo za regulacijo reke Sore. Kljub vsemu delu pa je tu tudi pisal, v tem času je nastala povest Dekla Ančka, ki je dvignila veliko prahu.

Zadnja postaja pisateljevega službovanja je bila Finžgarju verjetno najbolj pisana na kožo, to je bila Trnovska cerkev v Ljubljani. Vaščani v Sori so se težko poslavljali od njega. »Ljudje so hodili k meni in me pregovarjali, naj ne grem. Tudi meni je bilo zelo tesno pri srcu. Toda nazaj nisem ne smel ne mogel. V nedeljo, 7. aprila 1918 sem bil slovesno umeščen,« je zapisal Finžgar o  svojem začetku službovanja v Ljubljani. To je bilo najplodnejše obdobje njegovega literarnega ustvarjanja.  V trnovskem župnišču so se pri Finžgarju zbirali številni kulturniki in izobraženci, prijateljeval je tudi z arhitektom Plečnikom. Petnajstega decembra 1936 se je upokojil in se naselil v svoji hiši, zgrajeni iz prihrankov njegovega pisateljskega dela.  Takoj zatem se je popolnoma posvetil delu v Mohorjevi družbi.

Spomini na strica Jurja

Etnolog  Janez Bogataj se v  monografiji spominja svojega strica Finžgarja kot dobrohotnega in šaljivega moža, ki je rad risal na koščke papirja, največkrat lovca na rami s puško in psom, tedaj mu je dejal: »To je pa Juri s puško!« S stricem je preživel petnajst let, saj sta Bogatajeva oče in mati skrbela zanj v visoki starosti. Velikokrat mu je pripovedoval o svojih lovskih dogodivščinah. »Vse njegove pripovedi so bile izjemne, saj ni samo izbrano nizal stavkov, ampak je imel tudi prekrasno barvo glasu.« Spominja se, kako hudo je bilo, ko je bila med vojno bombardirana stričeva hiša na Mirju in stric ranjen, pa bogate knjižnice, v kateri je lahko kot otrok nemoteno jemal knjige s polic in jih bral, oživlja družinske izlete in skupne počitnice pa nedeljske obiske stričevih prijateljev, kartanje in njegovo prijateljstvo z arhitektom Plečnikom.

Povesti in igre za ljudi

Najbolj priljubljena in med ljudmi z navdušenjem sprejeta so bila Finžgarjeva dela, ki jih je napisal v zrelem obdobju. Nedvomno je njegovo najbolj znano delo zgodovinski roman Pod svobodnim soncem. Roman, ki se začne z bitko med Bizantinci in Slovani, nadaljuje pa z Iztokovo pot v Bizanc in ljubezensko zgodbo med Iztokom in Ireno,  je dinamičen in jezikovno bogat.

Bralci so se nad romanom pod Svobodnim soncem navdušili takoj, ko je začel izhajati v nadaljevanju v Domu in svetu v letih 1906 in 1907, še večji uspeh je doživel v knjižni izdaji. Do leta 1961 je dosegel kar deset natisov, v naslednji šestih desetletjih pa še približno trideset in je do današnjih dni v najožjem vrhu najbolj branih slovenskih knjig.

S povestjo Dekla Ančka se je začelo Finžgarjevo zrelo obdobje pisateljevanja. To je zgodba o Ančki, dekletu iz kajžarske družine, ki pride služit k premožni družini. Tam se zaplete v ljubezen s  hlapcem, ki se konča s sramoto za njeno družino. Na ljudskih odrih so bile nadvse priljubljene njegove igre, na primer Divji lovec, posebno priljubljena je bila igra Veriga, ki govori o malenkostnem prepiru dveh kmečkih družin zaradi verige, v kateri se razpihujeta sovražnost in sebičnost. In potem je tu še Razvalina življenja, kjer je postavil v ospredje vaškega oderuha, njegova dejanja pa se maščujejo v življenju njegove nesrečne hčere. Veliko svetlejši pa so njegovi toni v delih za mladino, na primer v duhoviti povesti Gospod Hudournik ali pravljici Makalonca.

Monografija o Francu Saleškem Finžgarju je zares vredna branja, saj Mihael Glavan slika Finžgarjev človeški portret veliko drugače, kot ga je v desetletjih po njegovi smrti izoblikovala literarna zgodovina. Prinaša pogled na Finžgarja kot duhovnika in človeka pa seveda tudi na njegovo literarno delo, s katerim je postal tako priljubljen med bralci, z izborom iz njegovih besedil pa vabi k vnovičnemu prebiranju Finžgarjevih del.