Feri Lainšček, letošnji Prešernov nagrajenec za življenjsko delo, je zelo vsestranski ustvarjalec. Na literarno obzorje se je zapisal kot pisatelj, pesnik, scenarist in dramatik, vendar pa je težišče njegove ustvarjalnosti na obsežnem romanesknem opusu. V njem je do danes izšlo 23 romanov za odrasle, zadnji od njih, Kurji pastir, je bil zelo hitro razprodan in te dni smo dobili njegov ponatis. Leta 1982 je Lainšček kot dvaindvajsetleten vstopil na literarno prizorišče z romanom Peronarji, ki je takoj zbudil pozornost.

Lainšček je v resnici čaroben v tem, kako združuje racionalno in intuitivno, realno in poetično. Je pisatelj, ki prinaša v slovensko književnost skrivno melanholijo prekmurske ravnice in njene reke Mure, svet ciganske duše in njene glasbe, prepleten s sanjami, slutnjami in usodnostjo.  Njegove zgodbe, ki zmeraj znova upovedujejo ljubezen, so dramatične, z živimi dialogi in ozračjem, ki ga zna avtor ustvariti z bogatimi, poetičnimi, sugestivnimi proznimi zapisi. Poigrava se z različnimi žanri, na primer s klasično ljubezensko zgodbo, kmečko povestjo, kriminalko. Nekateri izmed romanov pa so bralce in tudi kritike še prav posebno navdušili.

Iz tradicije kmečke proze

V romanu Vankoštanc, ki je izšel leta 1993, se Lainšček spogleduje z realistično tradicijo slovenske kmečke proze: z zgodbo o kmečkem sinu in materi, ki želi pravo nevesto zanj, vendar se ji nič ne izteče tako, kot je želela. Kajti njen sin Breza je sanjač in si prisanja tudi  svojo »sanjsko žensko« Silvijo, za katero zastavi edino vredno stvar na kmetiji: telico Ciganom, da bi igrali za ples z njo. Düplin, vaška sirota in pomočnik, ki na kmetiji pomaga pri opravilih, se z Brezo sprijatelji in postane njegov zaupnik. Tako Breza nenehno pripoveduje Düplinu o Silviji, potem pa se stvari vedno bolj zapletajo, kajti ta ne loči več prav resnice od namišljenega. Film Traktor, ljubezen in rock’n’roll, posnet po knjigi, odvzame zgodbi veliko čara, ki ga ima roman Vankoštanc, saj  Lainšček  zgodbo razdeli na duhovito naslovljene pripovedne enote, v njej je tudi mnogo liričnosti, premišljevanj in sanjarjenja, tihih samogovorov, ki so se iz filma, zastavljenega povsem drugače, izgubili.

Po Lainščkovih romanih za odrasle je bilo posnetih pet celovečernih filmov: Halgato po romanu Namesto koga roža cveti, Mokuš po romanu Ki jo je megla prinesla, Petelinji zajtrk po istoimenskem romanu, Traktor, ljubezen in rock’n’roll po romanu Vankoštanc in film Šanghaj po romanu Nedotakljivi.

Literatura ciganske duše

Dve Lainščkovi knjigi sta iz odmaknjenega ciganskega sveta: Namesto koga roža cveti je roman, ki je prvič izšel leta 1991 in znova leta 2002. Znano je, da je Lainšček naslov izbral po Kreslinovi pesmi z enakim imenom. To je pripoved o dveh fantih, zaznamovanih s ciganskim rodom: Halgato  je nadarjen fant, ki zna iz violine izvabljati čudovito melodijo, nanjo ga tik pred smrtjo nauči igrati oče Mariška. Po očetovi smrti ostane prepuščen sam sebi in vaščanom skupnosti vasi Lacki roma, saj mati odhaja neznano kam, dokler se nekega dne ne vrne z novim možem Bumbašem, ta pa pripelje s seboj tudi oslička, voz in tri otroke. Eden od njih je Pišti, in fanta se spoprijateljita, njuno prijateljstvo pa je tudi zaveza za vse življenje. Bumbaš želi sinu Pištiju boljše življenje in ta odide v šole, za šolanje pa je potreben denar. Tako hodi s Halgatom služit denar z brušenjem nožev in krpanjem starih loncev po okoliških vaseh, a Halgatova glasba je tisto, kar prinaša kaj več zaslužka, saj seže do srca. Pišti se tako šola, toda ukletega risa zaznamovanosti ni lahko prestopiti, usode se ne da premagati.

Leta 2007 pa je izšel v zbirki Miti založbe Mladinska knjiga roman Nedotakljivi, iz katerega spet veje Lainščkova očaranost nad cigansko dušo. V njem spremljamo usodo štirih romskih rodov, duhovito prikazanih z osrednjimi moškimi liki, o katerih pripoveduje Lutvija Belmoldo Aus Shangkai Gav.

Za svoja dela je Lainšček prejel pomembne nagrade: leta 1995 je prejel za roman Ki jo je megla prinesla nagrado Prešernovega sklada, dvakrat je dobil nagrado kresnik za najboljši slovenski roman – 1992 za knjigo Namesto koga roža cveti in leta 2007 za Murišo, letos pa je nagrajen s Prešernovo nagrado za življenjsko delo.
 

Ljubezenska trilogija

Eden od vrhuncev proznega dela Ferija Lainščka je vsekakor ljubezenska  trilogija, ki jo sestavljajo romani Ločil bom peno od valov (2003), Muriša (2006) in Strah za metulje v nevihti (2014). Prva in druga knjiga sta vsebinsko povezani z istimi osebami, skrivnostnim, melanholičnim svetom murske ravnice in Mure, usodnostjo, simboliko, dramatičnostjo in slutnjami, tretja knjiga pa je povsem drugačna, dogaja se veliko pozneje v Beogradu, vse tri pa vežejo zgodbe velikih, usodnih ljubezni.

Roman Ločil bom peno od valov se dogaja v nemirnem času ob koncu prve svetovne vojne, pisan je iz ženske pripovedne perspektive, v njem je Mura meja, usodna reka, ki oblikuje in določa življenje.  Premožni vodni nadzornik Ivan Spransky se zagleda v mlado kmečko dekle. Kljub govoricam, ki se ne stišajo, da ima bogati ženin že nekje ženo, ki jo je zapustil, se dekle, ki jo očarata njegov videz in premožnost, poroči z njim. Toda zakon jima ne prinese sreče in bogastvo, zgrajeno na zlatih zrnih iz murskega blata in nočnih trgovskih poti Spranskega, se izkaže za prazno; v njem se pokažejo razpoke, praznina in moževa brezčutnost. A človek, ki ima vedno vse niti v rokah, z nepopustljivo disciplino, s kakršno uspeva v življenju, ne zmore obvladati žene. Na obrežju Mure nazadnje ostaneta bela damska šolna in privezana bela kobila mlade gospodarice, znamenji odrešenja in svobode. Mura nosi s seboj svoje skrivnosti.

Tam kjer se konča prvi roman trilogije, se nadaljuje drugi z naslovom Muriša.  V njem  pisatelj nadaljuje družinsko zgodbo le za generacijo pozneje, v ozadju se napoveduje slutnja druge svetovne vojne. Inženir Julian Spransky, sin Ivana Spranskega, gradi most čez Muro: z njim skuša ukrotiti reko, za katero verjame, da sta v njej izginila oba njegova starša. Tokrat je roman pisan iz moške pripovedne perspektive, začne se ob mračnem srečanju Juliana in Zinaide ob plešočem medvedu, ki ga cigani opijanijo in prinaša slutnjo nezavednega, nagonskega, ki obvladuje človekovo dušo. Tako se začenja zgodba silovite ljubezni in hrepenenja obeh ljubimcev: Julian živi v oklepu svoje samote, dokler ne najde Zinaide, duše dvojčice, ženske, ki ji prvi in edini v svojem življenju dovoli bližino. Roman je, kot pravi Ignacija Fridl, »visoka pesem o ljubezni«. Doživel je ponatis in postal velika uspešnica. Leta 2007 je bil nagrajen z veliko Delovo nagrado kresnik za najboljši slovenski roman.

Kurji pastir

S to še povsem svežo knjigo, ki je izšla pri založbi Beletrina, se začenja nova trilogija, saj je prva izmed treh Lainščkovih  avtobiografskih knjig. Z njo se vrača v svoje zgodnje otroštvo v Dolencih v Prekmurju. Začne se s krikom, ki se na deževni dan zareže v vaško tišino med griči ter napove rojstvo novega otroka. In tedaj se zgane vaška skupnost: stvari ne gredo, kot bi morale, in treba je ukrepati. Pripoved o otroštvu v silni povojni revščini Goričkega in  starših, očetu Pišteku, ki se trudi z delom na vsak način priti iz začaranega kroga revščine, in nekoliko odmaknjeni, bolj uklonljivi, a tiho uporniški materi, je nastajala s posebno pripovedno tehniko, s katero se je pisatelj potapljal v svoj spomin in nezavedno. Dramatična in pretresljiva zgodba, ki nas tako kot Lainščkove najboljše knjige uklepa v branje prav do konca.