Drugacni prazniki

Pomlad je spet prišla v deželo. Vsepovsod so se že videli njeni sledovi. Narava se je odevala v posebno okrasje. V zraku se je čutila svežina, prebujenje je sedalo v srca ljudi.

A vendar je bilo drugače. Nekaj neznanega, majhnega in nevidnega je zmotilo to vsakoletno rutino ter marsikaj ustavilo, mnoge je osamilo in zaprlo med štiri stene. Vsi pa so si tako želeli svobode in druženja.

Babica Minka je postavila na praznično pogrnjeno mizo košaro z velikonočnimi dobrotami. Vnukinja je vključila televizijo in prižgala svečko. Pripravili sta se na blagoslov jedi, ki je potekal na daljavo. Ženica se je s spoštovanjem zazrla v lepo okrašen prtiček, ki je bil razprostrt čez košaro. Hvaležno je pomislila: »Kljub negotovim in težkim časom nam za zdaj nič ne manjka.« Nekako ni mogla razumeti, zakaj se nekateri nenehno pritožujejo, saj v resnici ni tako hudo. Za dobro skupnosti se lahko tudi kaj potrpi.

Spomin jo je popeljal v tisto povojno leto. Jeseni se je njihova številna družina vrnila iz izgnanstva. Pričakala jih je zapuščena kmetija, izropana hiša in propadajoča poslopja. Prišli so srečni, da so končno doma. Na začetku so spali na tleh v slami. Daljni sorodnik, ki je po naključju ostal doma, jim je pripeljal vrečo krompirja. V dolini je posejal veliko njivo repe, saj je nekje izvedel, da se bodo vrnili. Ker je bila lepa jesen, jim je uspelo pospraviti še nekaj sena in nažagati drva za kurjavo. Skrbno so pobrali vse sadje in ga posušili. Tako so si pripravili skromno ozimnico. Ob kisli repi, krompirju in sadju so potem prebrodili zimski čas.

Oče, ki je takrat iz koncev lesa že izdelal nova okna v hiši, se je nekje dogovoril za seme pšenice, uspelo mu je zaslužiti še nekaj moke, saj tisto, kar so dobivali na karte, ni bilo dovolj za vse.

Mati je skrbno gospodinjila, marsikaj je znala pričarati dobesedno iz nič. V Minko se je za vse življenje vtisnil njen utrujeni in shujšani obraz, saj se skoraj ni dotaknila hrane, ki so jo zajemali iz skupne sklede za staro vegasto mizo. Želela je, da bi več ostalo njim, otrokom. Bili so res trdi časi, a to jim ni vzelo volje do dela in življenja. Otroci so pridno pomagali staršem.

Mamina teta jim je priskrbela pet kokoši, ki so kljub slabemu krmljenju znesle kakšno jajce za priboljšek.

Pomlad je prinesla novo upanje in tople dni. Minkini družini je s pridnostjo in vztrajnostjo uspelo obdelati in za silo posejati njive. Večino dela so opravili ročno, le zoral jim je sorodnik. Oče je sanjal o svoji živini, morda dobijo tudi prašiča; do takrat pa bo potrebno še veliko dela in odrekanja.

Približevali so se velikonočni prazniki. Mama je vztrajno pobirala in shranjevala jajca za pirhe. Žalostno je pomislila, da tokrat ne bo šunke za k žegnu, zato naj bodo vsaj jajca, hren in kruh. Tudi z moko je strašno varčevala, samo da bo kruh za praznike. Kadar koli je pogledala otroke, ji je postalo hudo pri srcu, saj se jim je poznalo, da imajo premalo hrane, da bi lahko lepo rasli ob vsakdanjem težkem delu. Taborišče in pomanjkanje sta jim vzela veliko otroškosti in zazdelo se ji je, da kar prehitro odraščajo in postajajo modrejši. Kako rada bi jim z vso materinsko ljubeznijo odrezala še kakšen dodaten kos kruha.

Prazniki so bili že čisto blizu, saj se je veliki teden že začel. V četrtek dopoldan pa je mamo pričakalo presenečenje. Na poljski poti je opazila znano postavo s koškom na ramenih. Njena ne tako mlada teta je pripešačila kar zajeten kos poti do njih. Nečakinja je svojo ljubo teto pričakala na pragu in jo pospremila v kuhinjo. Tudi otroci so radovedno prišli bližje.

Teta je postavila košek na tla, ga odgrnila in dejala: »Poglej, Mici! Vem, da imaš veliko družino in niste imeli prašiča, zato sem vam nekaj prinesla. Nam ne bo zato nič manjkalo.« Izpod njenih rok se je zakotalila velika suha krača, zraven pa še nekaj klobas in platnena vrečka bele moke.

Mami se je kar stemnilo pred očmi od veselja in sreče. Teta ji je prinesla pravi zaklad. Objela jo je in dejala: »Tisočkrat hvala! Rešila si me hude skrbi. Po tvoji zaslugi bomo tudi mi imeli prave praznike.«

»Ja, pri nas vseeno ni bilo tako hudo, saj nismo bili izgnanci, zato je prav, da tisto, kar imamo, delimo z drugimi,« ji je odvrnila teta.

Minko je spomin na dobro ženico toplo pobožal in s še večjo hvaležnostjo je sledila blagoslovu po televiziji. Zavedala se je, kako dobre ljudi so imeli ob sebi takrat v zares neusmiljenih časih. Stara modrost je: Če si dober do drugih ljudi, ti bo vse povrnjeno. In njihova mama je bila taka, zato je vse nekako prišlo do njene družine ob pravem času. Če so odprte roke in pravo srce, je veliko laže živeti.

»Toliko vsega imamo, pa ne znamo ceniti. Morda pa je pandemija znamenje in poduk, da bi začeli razmišljati drugače?« si je dejala Minka. Vedela je, da bodo njeni prazniki kljub omejitvam, ker je obkrožena z najdražjimi, vseeno najlepši, ker premorejo njihova srca veliko pristne, nesebične ljubezni.

Marija Bajt