Nekoč je bilo praznovanje pomladi velik praznik, vse je ozelenelo, pastirji pa so prvič v letu gnali živali na pašo. Zato so bile nekoč ob tem času žive šege, s katerimi se je »proslavljala nova pomlad, vnovično rojstvo mladega sonca in začetek paše«. Ponekod so verjeli, da pade ob jurjevem zlata skledica iz sonca.

Uradno se jurjevo praznuje 23. ali ponekod 24. aprila, po različnih delih Slovenije ga praznujejo različno. Ljudje so pripovedovali, da je to zato, ker je moral sveti Jurij z levega na desni breg Drave, a je bil brez denarja. Brodar ga ni hotel prepeljati brez plačila in Juriju tako ni preostalo drugega, kakor da si je zaslužil za prevoz čez reko. Zato se je na levem bregu Drave zamudil za en dan. Pogled v zgodovino seveda  pove nekaj drugega: da je razlikovanje med datumoma godovanja sv. Jurija nastalo zaradi nekdanje cerkvene razdelitve, ki je določala, da ozemlja severno od Drave pripadajo salzburški nadškofiji, kjer je bil Jurijev godovni dan 23. aprila, južna pa oglejskemu patriarhatu, kjer je bil svetnikov god dan pozneje, 24. aprila.

Legenda o Juriju, ki ubije zmaja

»Krščanski sveti Jurij je nadomestil med Slovani neko pomembno pomladno božanstvo, morda Jarila ali Jarnika ali pa Vesnika, njegova zasluga je bila, da je narava vsako leto znova ozelenela, da je živina mogla na pašo in da so posevki spet oživeli,« ve povedati Anita Matkovič, muzejska svetovalka v Spominski hiši Otona Župančiča v Vinici. V krščanstvu se je namreč njegova vloga spremenila. Postal je eden od dvanajstih priprošnjikov v stiski in okoli njega so se spletle številne legende, najbolj znana med njimi je Jurijev boj z zmajem. Izvira iz srednjeveške legende, v kateri Jurij, rimski vojak in kristjan, premaga zmaja, ki prinaša zlo ljudem, in po tem svojem junaškem delu krsti petnajst tisoč ljudi.

Boj svetega Jurija z zmajem je pravzaprav v krščansko simboliko preoblečena poganska legenda o boju Pomladi z Zimo, kar je bilo v nekdanjih obrednih šegah še vedno dobro vidno. V Sloveniji se je nekoč praznovalo z jurjevanjem po vsej Sloveniji, pozneje pa je bilo to praznovanje omejeno le na Belo krajino. Toda tudi tod je počasi zamiralo. »V Beli krajini se je praznovanje jurjevega ohranilo še posebno dolgo – živo je bilo še med obema vojnama,« pravi Anita Matkovič. »Sestavina jurjevanja so bili nekdaj poleg obhodov jurjašev in petja jurjevskih kolednic tudi ognji in kresovi.«

Črnomaljski Zeleni Jurij

Jurjevanje, v katerem je bilo nekoč jasno mogoče razbrati poganske usedline zmage pomladi nad zimo, je potekalo v Črnomlju, bilo je pred več kot stoletjem in pol. Poznamo ga le  po nemškem zapisu Johanna Kapelleja iz leta 1839, iz šege pa je mogoče dobro razbrati nekdanjo obrambno godbo proti zloveščim silam z obredno smrtjo starega božanstva, ki se na koncu v vodi prerodi. Mladina je okrasila smreko ali trepetliko, ki so jo oklestili dan prej: dekleta so deblo ovila s cvetličnimi venci in pisanimi rutami, enega od fantov pa so povsem ovili v zelenje, predstavljal je Zelenega Jurija. Potem so drevo dvignili in ga ob trobljenju in piskanju na lubnate rogove in piščali nosili skozi vas, za njim pa je stopal Zeleni Jurij in na koncu sprevoda so hodila prepevajoča dekleta.

Na trgu sredi Črnomlja so sprevod že čakala dekleta in z drevesa, »maja«, naglo pobrala vse okrasje, potrgala cvetne vence, tako da je ostalo povsem ogolelo. S tem se je tudi praznovanje končalo. Kaj pa se je zgodilo z Zelenim Jurijem? Natanko se ve: fantje so ga odpeljali na kamniti most pod cerkvijo sv. Duha. Na videz so ga pahnili čez most v vodo, najverjetneje pa so mu samo sneli zeleno preobleko in jo vrgli v vodo.

Pomladni voščilci

Po vaseh pa je potekalo drugačno, pastirsko jurjevanje. Pastirji so namreč nekoga izmed sebe okrasili z zelenjem, v rokah pa je držal zeleno brezo, okrašeno s pisanimi trakovi in rdečo pentljo. Breza je morala biti zares lepo zelena, piše etnolog Niko Kuret, sicer so se mu rogali in ga kje tudi nagnali. Kadar so koledovali odrasli fantje, so bil navadno samo trije: prvi je nosil okrašeno kito breze, drugi košaro za jajca in groše, tretji pa je bil spremljevalec, ki je pomagal peti. Jurjaši niso smeli v hišo, pač pa so pred njo zapeli: »Prošel je prošel, pisani vuzem, došel je, došel Zeleni Jure …«

Medtem ko so peli, je gospodinja stopila na prag, in ko so odpeli, je utrgala vejico z oprave  Zelenega Jurija in jo zataknila za streho, zato »da bi  kokoši bolj pridno nesle«. Potem je položila obiskovalcem v košaro tri jajca, kdaj pa tudi kakšen kovanec.

Neprijazen sprejem pa so vedno hitro povrnili: če jim ni gospodinja dala ničesar, so ji voščili kaj grdega: naj vse »pokrepa«, ali pa so utrgali Juriju vejico in jo vrgli čez hišo rekoč: »Da bi nikoli več kokoši jajc ne nesle!«.

V Črnomlju je takšen sprevod Zelenega Jurija izzvenel v prvi polovici 19. stoletja, pastirsko jurjevanje po vaseh pa takoj po drugi svetovni vojni. Zadnja leta pa ga po krajih znova oživljajo, vendar ne več kot šego pač pa bolj kot turistično prireditev. »Danes se praznovanje jurjevega ohranja predvsem v sklopu folklornih skupin, večinoma otroških. Pastirska jurjevanja otrok pa so le boren ostanek nekdanjega obredja,« pripoveduje svetovalka. »S folklorizmom je postal Zeleni Jurij tudi nekakšen ‘turistični produkt’, s svojim spremstvom je začel nastopati tudi za občinstvo. Eden takšnih prvih odhodov Zelenega Jurija iz domačega, belokranjskega okolja je bilo sodelovanje belokranjskih otrok z zelenim Jurijem na proslavi ob 60. obletnici vladanja Franca Jožefa I. na Dunaju. Zeleni Jurij je v naslednjih dobrih sto letih tako obšel svet, zadnja leta pa so bili odmevni predvsem njegovi obiski pri predsednikih Slovenije in Hrvaške,« pravi Anita Matkovič. Danes v delčku te dediščine še lahko uživamo na črnomaljskem festivalu Jurjevanje, ki pa ne poteka več ob jurjevem, pač pa junija.