Pripovedovalčeve spominske podobe vstajajo v tihoti zgodnjega jutra, ko se je svet že tako upočasnil in ga oklepa nejasna stiska. V tej upočasnitvi in tišini tiho priplavajo na površje spomini: nekdanje podobe iz otroštva, na družino, knjige, ki so potovale iz rok v roke, in očeta, ki ob petrolejki družini svečano bere Finžgarjevo povest. Čar nekega daljnega, a tako dragega časa.

V. K.

Zgodnje jutro

Pravzaprav niti ne ve zakaj, ampak jutra je imel posebno rad. Nikoli se mu ni bilo težko dvigniti iz postelje. Zmerom je bil taka neučakana jutranja ptica, zato je pa zvečer, kot je imel navado reči, zgodaj šel kar s kurami spat. Tudi takrat, namreč ob košnji, mu ni bilo nikoli nobena muka vstati že nekaj ur pred svitom. Od tega pa je kajpada minilo že precej let, ko sta se oba s sosedom Jožetom (ta mu je vedno rad priskočil na pomoč, kadar je bilo treba) s koso na rami odpravila kosit na njihove travnike. Še danes se živo spomni tistih davnih juter, ko je vse okrog tako opojno dehtelo od sveže pokošene trave in je obenem prisluškoval blagozvočnemu žgolenju ptic iz bližnjega grmovja.  Ja, ptički še zmeraj pojo, a s koso pa ne kosi  prav nihče več. Tudi kmetov na vasi je veliko manj, kot jih je bilo v njegovih mladih letih. Kaj hočemo, je že tako, da se časi spreminjajo.

V kuhinji sede za mizo, seže po ogledalu s starinskim stojalom ter ga primakne nekoliko bliže k sebi. O, staro je že, zelo staro, bog ve koliko let. Že njegov deda ga je imel, ko se je bril, pozneje še oče, no, sedaj pa še on. Podedovalo se je kar tako iz roda v rod, zato mu je tudi zelo dragoceno. Kakor da ga po neki nevidni poti povezuje z njegovimi predniki.  Kadar se ogleduje v njem, se mu celo dozdeva, ko da v njem kdaj pa kdaj ugleda dedka ali očeta.

Z roko se pogladi po bradi in licih in pod svojimi prsti začuti ščetinasto kožo. Ne prenese neobritega obraza, zato se sleherno jutro obrije.

Pozorno se zazre v ogledalo pred seboj, pravzaprav v samega sebe. Je res to on, ta osiveli starec, ki tako radovedno strmi vanj? Kakor da je tisti, ki sedi pred ogledalom, nekdo drug, neki neznani tujec. Kakor da sta dva različna človeka. Eden v ogledalu, drugi za mizo. Eden zunanja podoba in drugi notranja.

Kdo sem navsezadnje jaz? Kateri od njiju je pristen? zasliši svoj glas. Ali tisti, ki je viden, ali tisti, ki se skriva v meni? No, najbrž oba. Vsak po svoje.

V nekakšni zadregi se rahlo nasmehne svojemu dvojčku in tudi ta  v ogledalu mu vrne nasmeh. Ali živimo dvojno življenje? Je ena podoba za druge, druga pa zame? In katera je najbolj resnična?

Ah, preveč zamotano vprašanje za navsezgodaj, se odloči in seže po brivniku.

Vsakodnevni brivski obred je kmalu opravljen. Ko še na hitro pozajtrkuje, navadno si za zajtrk skuha knajpovo kavo z mlekom in včasih še s koruznimi žganci, največkrat pa si kar namaže kos kruha z medom in maslom, nato pa hitro preleti jutranji časopis in še mimogrede reši križanko. To je pravzaprav zaenkrat dovolj, saj je za večino dogodkov doma in po svetu že tako sinoči izvedel  na televizijskem dnevniku. Zadnje dneve pa so radio, televizija in časopisi polni vesti o pandemiji koronavirusa. Opaža, da je med ljudmi čedalje bolj čutiti prestrašenost, ker nevidni sovražnik preži skoraj na vsakem koraku, kjer ga najmanj pričakuješ. Seveda je tudi on zaskrbljen, čeprav se bolj boji za svoje bližnje kakor pa zase. Zato poredko zapušča domačo hišo, le po kruh kdaj pa kdaj skoči do kioska v neposredni bližini. Pa še tam mu postrežejo samo skozi linico, tako da niti trgovke prav ne vidi, sliši le njen glas.

Ja, previdnosti ni nikoli preveč, je prepričan, saj se ta virus širi kot hobotnica, ki na vse strani razteza svoje nevidne lovke, da bi ujela nemočne žrtve. Ja, ja, strah se je zalezel v kosti ljudi, vsi se umikajo na varno v svoja bivališča in čakajo, kaj bo prinesel jutrišnji dan. O, če bi še živela moja babica, ta bi zagotovo rekla, da je to božja kazen, ko pa se ne bojijo več niti  boga. Menda se res vsi po vrsti premalo zavedamo, kako zelo smo nebogljeni in ranljivi. Sam pohlep in napuh vladata na svetu, ne pa, da bi nas povezovala dobrotljivost  in družila nesebična ljubezen v najširšem pomenu besede. A je sploh kaj lepšega in bolj osrečujočega kot ljubiti in biti ljubljen? Govori se celo, da bo svet odslej nekoliko drugačen. Upam, da bo boljši.    

No, saj pravim, da tudi slaba stvar ima na sebi nekaj dobrega, modruje, ko bere uvodnik, kjer pisec ugotavlja, da sedaj, ko so ljudje prisiljeni biti doma, vse bolj segajo po knjigah. Saj zato je tudi včeraj potrkal sosed na vrata, dalje si ni upal, če mu lahko posodim kakšno zanimivo knjigo, ker ve, da jih imamo pri hiši kar veliko. Pa sem mu posodil Ljubezen v času kolere. Bo najbrž ravno pravšnja v času te novodobne kuge, sem pomislil.

No, pri nas doma se je veliko bralo. Spomnim se deda in babice, kako sta vedno prebirala časopise ali knjige. Je pa tudi razumljivo, saj v tistih časih še  nismo imeli niti radia in niti ne poznali televizije, kaj šele da bi imeli vso to elektronsko kramo, ki danes prav zasužnjuje sodobnega človeka. Seveda razumem, da razvoj gre nezadržno naprej, a vendar se moramo ravnati po pameti. Predvsem današnji mladi se skoraj več ne znajo pogovarjati med seboj, kot da so kar prilepljeni na pametnih telefonih.

Ja, v mojih mladih letih so knjige kar potovale iz roke v roko. Ali mi lahko posodiš Karla Maya? Ali si že bral Julesa Verna? Poznaš Henryka Sienkiewicza? smo se spraševali. Zlasti ta poljski nobelovec me je najbolj pritegnil, dobesedno požiral sem njegove zgodovinske romane, kot so Križarji, Z ognjem in mečem, Quo vadis … Največkrat kar na paši. V eni roki bič, v drugi pa sem težkal debelo knjigo in jo prebiral z vso slastjo, da mi je čas na paši kaj hitro minil.

Ah, prav zdaj so se mi v spomin prikradli neki posebni večeri. Moralo je biti kmalu po končani drugi svetovni vojni, morda sem še hodil v drugi ali tretji razred osnovne šole …

Kot da sem sedaj spet v naši kuhinji. Sedimo za mizo: oče, mati, sestra in jaz, babica in dedek pa ob peči, v kateri polglasno prasketa in gode kakor veter tam zunaj za oknom, ki že ves dan siplje drobne snežinke po našem sadovnjaku, po golem vejevju, da je že vse puhasto belo … Mehka čarobnost zimskega večera.

Na mizi brli petrolejka in riše naše spačene sence po stenah in stropu, oče pa si natakne očala, spoštljivo vzame v roke  knjigo z rdečimi platnicami, kjer se beli napis: F. S. Finžgar, Pod svobodnim soncem. Njegov glas zveni sedaj povsem drugače, slovesneje, kot da s svojim branjem opravlja neki skrivnostni obred. Tudi v prostoru samem je tako tiho kot v cerkvi, da bi lahko slišal, kako tam zunaj posedajo snežinke na čipkasto pokrajino. Očetove besede pa zvenijo, kot bi čarale neko posebno lepoto, nekaj, kar se ti zaje globoko v dušo, da zamaknjeno strmiš predse in v duhu gledaš pradavne ljudi iz daljnih krajev. In v tistih večerih sem zagotovo vzljubil čarobni svet umetniške besede. 

Zatem vstane od mize in se napoti proti oknu. Odgrne zaveso in pogled mu potuje od drevesa do drevesa, ki že bujno brstijo. Kaže se obetavna pomlad. Na zgodnji češnji že zagleda prve  cvetove … Ah, češnje … Tako silno rada jih je imela. To je moj najljubši sadež, je navadno rekla. In komaj je čakala, da so začele rdeti. Zdaj pa že peto leto počiva v grobu. Le kako čas hiti … Kam …? In še kako dolgo …?

Zamahne z roko, kot da bi hotel odpoditi žalostno misel, in se vrne do knjižne omare, kjer poišče Finžgarjevo povest davnih dedov.  In spet sede za mizo, odpre knjigo in začne brati: »Od vzhoda, severa in zahoda so se zgrinjali vojščaki …«

Ivan Žigart