Bralka je napisala, da se ji v zadnjih treh letih pojavljajo posamične podplutbe na različnih delih telesa. V večini primerov se ne spomni, da bi se na teh mestih udarila ali poškodovala. Sama ne jemlje nobenih zdravil in se sicer počuti zdravo. Stara je 45 let. Osebni zdravnik ji enkrat na leto opravi kompletne laboratorijske preiskave, ki so v mejah normale. Bralko je strah, da je v ozadju kakšno resnejše obolenje. V medicini ločimo različne oblike podplutb.

Purpure so manjše kožne oziroma podkožne krvavitve škrlatno ali rjavo rdeče barve. Petehije so manjše pike, povzročene s krvavitvijo. Niso dvignjene nad raven kože. Ne izginejo, ko nanje pritisnemo na primer s stekelcem. Ekhimoza je manjša krvaveča pega večja od petehije, je v koži ali sluznici in oblikuje neprivzdignjene okrogle ali nepravilno omejene modre ali škrlatne lise. Vsakdo ima občasno podplutbe po manjših poškodbah ali celo ne da bi bila poškodba sploh opažena. V občutljivosti so med posamezniki velike razlike.

Večina podplutb ni nevarna

Posamične podplutbe so navadno nedolžne in ne zahtevajo nujnih nadaljnjih laboratorijskih preiskav. Petehije so najpogostejše na mestih, kjer je pritisk v venah najvišji, na primer na nogah pogosto v povezavi s tesnimi nogavicami ali povoji. Vročina na primer v savni lahko povzroči kapilarno puščanje ali povzroči petehije. Podplutbe, ki niso v povezavi z bolezenskimi procesi v telesu, so tiste, ki se oblikujejo na mestu poškodbe, posamične podplutbe na telesu, ki so v premeru manjše od 3 centimetrov, ter podplutbe pri starejših ljudeh predvsem na laktu in hrbtišču dlani, ki nastanejo zaradi čezmernega premikanja kože, zaradi česar se poškodujejo kapilare. Nenevarne so podplutbe pri bolnikih s srčnim popuščanjem ali okvaro ven na nogah, ki se poslabšajo, ko nastane oteklina zaradi hoje, vročine ali uporabe savne. Podplutbe, ki zahtevajo dodatne preiskave, so tiste, pri katerih ima bolnik tudi druge bolezenske znake neznanega izvora, kot so na primer povišana telesna temperatura, utrujenost in krvavitve iz telesnih votlin. Pozorni moramo biti tudi na podplutbe, ki nastanejo hkrati spontano na več različnih delih telesa, tudi če bolnik nima drugih bolezenskih znakov. Podplutbe so pogoste pri boleznih, ki prizadenejo krvne žile in trombocite v krvi. Med najpogostejše vzroke podplutb uvrščamo avtoimunske bolezni, kot so alergijske purpure, idiopatična trombocitopenična purpura ter podplutbe, povzročene z zdravili, na primer z jodidom, atropinom, kininom, acetilsalicilno kislino, kumarinskimi derivati, nekaterimi pomirjevali, penicilini, sulfonamidi in drugimi.

Različni vzroki podplutb

Vzrok podplutb so lahko okužbe kot na primer pri meningitisu, sepsi, trebušnemu tifusu, škrlatinki, davici, tuberkulozi in endokarditisu. Med virusnimi boleznimi velja omeniti gripo in ošpice. Podplutbe so prisotne tudi pri malariji in toksoplazmozi. Nadalje so vzroki lahko v nekaterih dednih obolenjih, vezivno tkivnih boleznih, hormonskih motnjah ter pri pretiranem stradanju. Vzrok podplutb so lahko povezani tudi z nekaterimi kožnimi obolenji, kačjimi ugrizi, tumorji, hemokromatozo in senzibilizacijo na lastne eritrocite. Pri otrocih mora zdravnik pri pojavu podplutb pomisliti na avtoimunski vzrok težav, okužbo predvsem meningitis, če je otrok v slabem stanju in ima zelo povišano telesno temperaturo, ne sme pa pozabiti na morebitno telesno zlorabo.

Dodatne preiskave

Za orientacijo so v pomoč nekatere laboratorijske preiskave, na primer hemoglobin, število levkocitov in trombocitov, analiza urina C reaktivni protein, ki nam je v pomoč pri okužbah. Pri odraslih osebah moramo biti pozorni na uporabo nekaterih zdravil, kot so oralna antikoagulantna sredstva in nesteroidni protivnetni analgetiki. Če bolnik, ki nima drugih simptomov uporablja nesteroidne analgetike, je nagnjenost k podplutbam verjetno posledica teh zdravil. Z uporabo zdravila mora prenehati ali ga nadomestiti s paracetamolom ter stanje preveriti po enem mesecu. Če so podplutbe še vedno prisotne, so potrebne nadaljnje preiskave. Če bolnik jemlje oralna sredstva proti strjevanju krvi in ima podplutbe pri orientaciji pomagajo merjenja INR (gostote krvi) in po potrebi spremenimo odmerke v terapiji. Pri nejasnih vzrokih podplutb se pogosto vključijo v diagnostiko tudi specialisti drugih strok, na primer hematologi, infektologi ali revmatologi. Poudariti je treba, da večina podplutb pri ljudeh ne izvira iz neke bolezni, pozorni pa moramo biti na podplutbe, ki se pojavljajo pogosto, v večjem obsegu in so pridružene drugim bolezenskim znakom.

Milan Rajtmajer, dr. med., specialist splošne indružinske medicine