Uganili ste, motivu dežnika. Ta je gibalo večine dogajanja v protagonistovem pripovedovanju, v katerem se tke ta kratkoprozna pripoved. Vendar je motiv uporabljen drugače kot v zgodbi Minke M. Likar Macesen, ki je bila objavljena v prejšnji Pisani njivi. Bojan Bizjak, ki je nadvse spreten pripovedovalec, je napisal zgodbo, ki se zdaj  prvoosebno zdaj tretjeosebno tke okoli gozdarjevih premišljevanj: v njih se prepletajo njegovo delo v  gozdu in misli na otroke, potem se zgodba širi in se premakne v preteklost, spomine na dedov dežnik. Ko motivno vstopi v zgodbo ta, postane sprožilec spominov, okoli njega se pletejo spomini, ki zaokrožajo podobo pripovedovalca, njegovega časa in družine.

V. K.

Dežnik

Štropotec dežja se je unesel; nič več ni slišal udarjanja težkih kapelj na kovinsko polico na zunanji strani okna. Pokadil je že tretjo cigareto ob kavi in je kremžavo zakašljal. Nekaj časa je še gledal curke, polzeče po šipi, potlej je vstal, silovito zakašljal, se potolkel s pestjo po prsih in si rekel: Prekleta naduha. Škripljaji v pljučih so ga strašili, ker je stric zbolel zaradi tobaka. Zdaj to ni bilo pomembno. Danes, kaj bom danes, se je zamišljal, z rokama v žepu, s povešenimi rameni, stoječ sredi prostorne stare kuhinje, kjer je še medlel vonj po kavi in po opranem perilu, ki ga je sušil na stojalu polega štedilnika na drva. Hlodovina, saj …. Trideset kubikov moram še navleči, še trideset, pa je samo blato. Zima pa taka, snega ni, klopov pa, kolikor hočeš. Včeraj sem jih našel sedem na hlačnici, sedem, no … Ti hudiči ne pocrkajo. Pa kako bi, pa taka zima, deset stopinj, dvanajst celo … Ja, ja, naša mati so rekli, da se  bodo odprle nebeške peči. Se ve, kakšne, se ve. Pa so včasih kakšno uganili, so. Ne vem, kar sanjali so tamle ob peči, ki je še edini nisem podrl. Koliko pa nas je še, jaz, Drenovka, Marjan, Kotar, Slaparjevi, edina družina še v vasi, edina, pa še dve ostareli sestri, včasih … Ja tudi sto nas je bilo, tudi. V zvezku imam popisane, vsa imena hribov, lazov, vse sem zapisoval.

Smešen sem bil, pa … Saj, logar, fina služba, fina. Ni je več, zdaj so samo še gozdarski inženirji, tehniki. Mi smo pa še nosili sekirico, torbo z zapisi, predpisani zvezki, tabele, mere, pa klešče za merjenje. Tudi karte, specialke, tudi. Danes ti pa pride s pametnim telefonom, pa ti pokaže, kje gre meja, prej so nosili prenosne računalnike, tudi ja. No, jaz sem šel prej v pokoj, preden so udarile te novotarije … Zdaj jih imam petinsedemdeset … Pa še grem v gozd še, motorka, klini … Dobro, traktor, nov, močan. Sin pravi, da bi moral imeti še močnejšega, da … Zakaj pa ne pride in sede? Seveda, lahko je pridigati, malo poskusi, malo pomaga, to … Sončna očala, bog se usmili. Kaj boš s sončnimi očali v gozdu? Ne, ne, on jih mora imeti zataknjena na čelo. Pa čop las, spetih v rep, bizgec … Drugo leto jih bo imel že petdeset. Šef strežbe v restavraciji, galanten … Nekaj let je bil na ladji. Ne, gozd mu ne diši. Malo se je poskusil, to ja, več pa ne. Pa obe hčerki, ah … Ko bom jaz izpregel, bodo prazni lazi, prazni. Narava si bo vzela, kar smo ji mi. Saj vidim, v dvajsetih letih iz poseka požene gošča. Pa senožeti, koliko se jih je že zaraslo.

No, še kar pada, je ugotavljal. Nič, bom pa malo v izbi posedel in res pogledal zapiske. Napoved je taka, da bo popoldan prenehalo. Toliko pa spet ne pada, da bi bilo preveč blata. Ponoči že zmrzne, ne bo hudega. Verige na kolesih imam, drugo pa … Trideset kubikov, saj to ni dosti. Doložil je nekaj drv v štedilnik. Peč je zakuril že zjutraj in je pustil dotlevke, da izsijejo toploto. Zaprl je loputo, da se je dim počasi iztiskal in se je toplota počasi kopičila v rjavih pečnicah. Če se spomnim zim … ga je odneslo v mladeniška leta … Tamle so bile ovčje kože, tam je bil oče, mama, na klopi še stari oče, ki je kar naprej živčno pritrkaval s palico. Ničesar se ni več spomnil, kar ni vedel, kateri dan je, kaj je zunaj, nič. Čisto izgubljen je bil. Smo si kar oddahnili, ko je umrl.

Oh, pa dežnik, njegov veliki stari dežnik, ki je imel res močno ogrodje in ne vem iz kakšne tkanine je bil, res ne vem. Ni in ni odnehal s tistim dežnikom. Nekajkrat na dan, kar tako je zahropel tja v vežo: »Tila, marelo mi daj, ven grem.« Pa naj je bila pripeka ali zimsko sneženje, če je šel ven, je vzel marelo. Kako je bil hecen, sredi poletja si ga lahko videl, kako je obhodil njivo krompirja z marelo, včasih jo je imel za sprehajalno palico, včasih pa za senčnik. Če je lilo, jo je dal sušiti na podstrešje, čez čas pa šel in pregledal, če je ogrodje v redu, če so členki namazani, če vzmet drži … Ne vem, kaj ga je obsedal tisti dežnik, res ne vem. V vasi so se mu smejali. Saj je bil res hec.

Kje je že to, tam v šestdesetih je bilo. Dekleta so pri Slapnikovih žela, ja. Naš pa ti gre s tisto veliko marelo do njih in jim razlaga, kako je bog dal zrnje ljudem. In da kakšen čudež je, da iz enega samega zrnja rata toliko zrnc na klasu, da je to čudež. Da nobena druga reč ne da toliko sadu. Pa se je našel mlad agronom, ki mu je ugovarjal, češ, da lahko jablano vzgojimo iz ene same pečke. Pa se naš oča ni dal. Rekel je, da toliko sadu ne da v enem letu, ne. In še sta se prerekala, bolj za zabavo kot res. Pa ga je vprašal, zakaj dežnik. In mu je naš rekel, da je to zato, da ga ne bi kap, da nosi senco s seboj, ker ga noge ne nesejo več do gozda.

 Včasih je res imel čudne modrosti, ja … je pomislil Vojko in se je popraskal po temenu. Kje je modri zvezek, statistika naše male vasi. A ja, v omari, kjer so papirji. Ne, v zgornji sobi, logarski, je rekla mama. Na podstrešju sem si uredil sobico, ko sem nastopil službo logarja. Po odsluženi vojaščini so mi dali jopič, hlače, par čevljev, merilne klešče, klobuk, torbo. Vse je še gor, klešče, klobuk, jopič, ja … Nič, poiskat grem. Zgoraj je mraz. Ko je prišla nevesta k hiši, hja … Sobo sem začasno odstopil najstarejši, da je lahko študirala, pa je ostala v Ljubljani … Drugi dve pa … Ah, otroci … Vnuki, najmlajši Nejc, ta, ta, hoče kar naprej meriti s kleščami. Že vsa okoliška drevesa sva premerila. Deset let jih bo na jesen. Ja no … Lahko da bo gozdni inženir, lahko. Sinovi otroci, spet dve hčerki, samo enega vnuka imam, vse drugo, same punčke … Ne, nihče ne bo prevzel male kmetije, ki nas je zredila v tej odročni hribovski vasi. Osem kilometrov je do večje vasi, dvajset do prve trgovine. Pa je bilo včasih drugače, ga je skislobilo. Šel je po stopnicah v zgornjo sobo, kjer je takoj našel zvezek. Nekaj časa je gledal proti dolini, kjer se je še bolj temnilo. Od juga vleče, še bo dež, ne vem, ne vem, če so zadeli. Z zvezkom gre nazaj v izbo, sede na star divan in začne listati. Aha, statistika 103 ljudi, 62 žensk, no … 52 krav, 12 konj, 35 ovc, 51 prašičev, leto 1975. Kaj pa danes … ga je zgrozilo. Z orumenelimi prsti je drsel po številkah, tu in tam katero potrkal, pokimal, se zamislil … Danes je samo pet krav, mlada družina jih redi, gospodar je ostal doma. Gozdari, po malem kmetuje, žena je učiteljica in se vozi v dolino …

Nekoliko nejevoljen je zaprl zvezek in ga dolgo tiščal v desnici. Spotoma je pogledal fotografije na steni, stari oče, stara mati, oče, mama, brat, sestri, sin hčerke … Naša galerija. Žena, žena, lani, strdek … Bog se usmili, zakaj, zakaj!? In pogrebu je padalo, padalo … Vse dežnike smo dali, vse, ki so bili pri hiši, še tisti dedkov je prišel prav, ja … Držal sem ga nad župnikom … O bog, ga je stiskalo. Pa si nisem mislil, da jo bo … Saj je bila bleda, je, pa jamrala je, da jo noga … Kadila je, rada, ja … Prepovedoval sem ji, ni se dala. Vedno je rekla, a ti pa lahko vlečeš ko star šporhet.

Jaz kadim te ta drage, zjutraj več, čez dan pa zmeraj manj. No, v naši rodbini je samo stric šel zaradi tobaka, oče je kadil, na stara leta manj, stari oče je pa vlekel pipo. Brez nje ni šel niti spat. Še je spravljena, še. Ah, pogreb, luža je bila v grobu, rjava … Pa smo trugo spuščali, čofnilo je, bog se usmili. Tako zelo je lilo in od tiste velike marele mi je teklo na hlače. Premrazilo me je, ker sem bolj varoval župnika kot sebe. Pa prav s tisto sem moral na pogreb. V gozd sem nosil mali zložljivi dežnik, zataknjen za logarsko torbo. Gozdarji so se mi smejali, češ da še  niso videli logarja z marelo pa vojaka tudi ne. Tak sem bil, previden, bog ne daj, da bi me premočilo. Pa ni kaj dosti pomagalo, ne, če se je zares ulilo. Enkrat me je dobilo na cesti, z mopedom. Kaj ti bo dežnik. Parkiral sem in se tiščal pod debelo smreko. Treskalo je, lilo, da je voda kar drla po cesti. Pa ti pride en gozdar peš, v gumirani obleki, kadi in čvrsto hodi. Ko me je zagledal, mi je rekel: »V takem pa tudi vaš dežniček ne nuca, na mopedu pa sploh ne. Bo kar zalilo.«

Grem domov, za danes je norma narejena. Dežniček, ja. In hčerka je enkrat prišla domov z enim cenenim, kitajskim, lepim, lepo poslikanim, ene rožice. Pa je bilo že pozno jeseni, ko se rade z dežjem priženejo tudi severne sape. Morala je dol do avtobusne čakalnice, blizu vasi. Peljala sem jo s starim hroščem, ki je takrat že bil pri hiši. Pihalo je, dež je že malo manj padal, pihalo pa je. No pa stopi ven, ga odpre in prav takrat pride sunek. Tako ga ji je zavihalo in polomilo, da je bi samo še za v smeti. Taka cenena reč. Tudi v avtu sem imel rezervnega. Dal sem ji ga in ji zabičal, naj ne kupuje poceni stvari. Naš dedek, da je zanj dal kar lep denar, pa je še zdaj pri hiši. Kupil ga je na nekem sejmu v Avstriji, še v tistih časih, ko je tod bila druga država in je cesar imel oblast. Ko sem se hodil ženit, oh … Kako me vleče v stare čase, je pomislil in končno odložil zvezek. Nič, ven bom moral, v trgovino, v mesto. Z delom slabo kaže. Kam pa sem vtaknil dežnik? Čakaj, včeraj ga nisem rabil, v torek, v torek sem z njim opletal, ko sem nanašal drva, ne …. Ne, ne šel sem na dolg sprehod po novi gozdni cesti. Da ga nisem pustil tam, kjer sem gledal sledi … V veži ga ni, na svojem mestu ga ni. Pozabljam, pozabljam …

Bojan Bizjak