Konica bolečine

Noč je, in v njej vstajajo podobe: ljudi, ki so odšli, časa, ki je minil, življenja z zemljo in kmečkim delom, ki je odteklo. Branje je nekaj zares čarobnega, kadar je zgodba dobro napisana: Bojan Bizjak nas takoj zaprede v samo sredino pripovedi pripovedovalca, ki tke prejo spomina. Tako pred nami oživi življenje na nekdanji domači kmetiji, s prostori, predmeti, rožami na vrtu. Pa mamina podoba, podoba njenega življenja, garanja, vztrajanja, skozi katero presevajo pomisleki, občutki krivde, ker se je mati sama mučila z delom, razklanosti med domom iz otroštva in sedanjostjo. Subtilna zgodba, izpisana z roko pisca, ki dobro pozna človekovo dušo.

V. K.

Kramp

Noč pritlikavo ždi nad pobočjem. Luna, to belo mleko visokega poletja, se zliva čez senožet, zlatasto, ker je ni nihče pokosil. Prečim pot, ki je nekdaj peljala do stare sosede, tako same, tako v drugem času. Še jo vidim, kako sedi na leseni klopi, vrti prste in moli. Včasih ima pred seboj knjigo in umazane naočnike. Vsi so odšli, vnukinje so se omožile, edina hči, tudi že pokojna, dva sinova, daleč proč. Pa je bila tam neka stara povezanost z zemljo, bila. Njeno tiho ždenje jo je slavilo, njene molitve so odvezovale svet. Ustavim se in za trenutek vidim njeno tresočo se, žilnato roko, polno peg, ki počasi nalije kavo v skodelico in mi jo porine po grobi leseni mizi. V očeh je imela svetlobo daljnih dni, ko se je kot mladenka omožila v to revščino, v kamnito hišo tik pod gozdom. Vsega je bilo malo, majhen hlev kar v hiši, nad njim soba, na desni kuhinja, na podstrešju pa seno za kravico. Nič drugega, soba, kuhinja … Tla so bila siva, betonska, prej najbrž kar zemljena, tako je bilo tu. Ob kamniti neometani steni je bila klop, malo naprej star štedilnik na drva, še prej je bilo ognjišče. Pod klopjo so bila drva, ob štedilniku tudi. In na žeblju so visele krpe. Zelena kredenca na levi, pod oknom prostor za škaf in staro zajemalko, obešeno na njem. Nikoli ni bila brez črne rute, tudi obleke, vedno črne, črna silhueta čez travnik …

Vnukinja je bila vse poletje pri njej, ji prala, kuhala … Dolgolaso dekle, da … In rože. Spodaj pod škarpo, lepo polkrožno in visoko, tam so bile, vseh barv. Starka je vestno skrbela zanje, klečala, pulila pepel, se opirala na palico in se kremžila. Včasih je iz nje izpuhtel težak vzdih. In kadar se je napravljalo k dežju, je rada stala na pragu in prisluhnila. Vedeli smo, kaj posluša, vedeli. Tam za hribom je bila Soča, ob njej pa železnica. In kadar je zategli pisk priplaval na južniku, je vedela, da ji pozdrav pošilja sin, ki je bil strojevodja. S tem se je odžejala svoje samote. In še jo vidim, kako gre v gozd, pogrbljena, opirajoč se na palico, črna. Nazaj prinaša drva. Kakšna stišanost.

Nekje v gozdu nekaj štrkne. Grem naprej in sedem na klop pod smreko, od koder se vidi lep kos posestva. Vse je zaraščeno, njiv ni več, košnja, letos zamuja, dež. Za hrbtom se mi plazi vlažen hlad. Strma streha hiše se črno šili v biserovino noči. Kakšna močna luna je nocoj. Nastavim obraz, da mi ga mesečina opljuska, še sam sem bela maska te noči. Zaprem oči in premišljam: Če bi bil tukaj, če bi … Mogoče bi gojil koze, mogoče bi … Zdaj ne več, ni moči, še malo in bo … Če bi … S tem »če bi« hodimo v ta naš opuščeni kraj in molimo stare molitve, ki so mrmraje zamrle v pozabljenih domačijah, sesutih v ničnost. Gozd si bo sam vzel nazaj, kar so mu prejšnji rodovi vzeli.

Včeraj sem šel po stari gozdni cesti. Zlomka, ne prideš več skozi, gozd si jo je vzel. Še peš ne, no … Saj je napredek, vodovod, internet, telefoni. Telefoni, me zbode. Potipljem se po žepu, tam je. Odkar sem ga izgubil, se kar naprej preverjam. Sitno je bilo, veliko koristnih stikov sem izgubil. Telefon. Tu zgoraj so ga pozno dobili, čeprav je bil velikokrat obljubljen, pa … prekleta politika. Šele na robu osemdesetih … Primaknil sem, kar je bilo treba, da mama ne bi bila brez telefona, sorodstvo pa. To deljenje, to … Nisem mogel kar pustiti službe in priti, kadar bi bilo najbolj treba.

Mama in kramp, joj. Pridem neko deževno soboto domov. Že ko sem zavil na klanec k hiši, vidim črno postavo na travniku, vzdiguje kramp, zamahuje, rije … Bori se s kamni … Sama je kopala luknje za nosilce kabla, sama. Stric pa v kuhinji, stara mati so bili še živi, pa sestrična tudi in njen močni mož. Pa ti gledajo in se smejijo, kako je baba usekana, da koplje jame za telefon. Prekleta banda pokvarjena, privoščljiva. Nihče ji ni hotel pomagati, nihče. In skopala je že tretjo luknjo, zadnjo, s krampom … Takrat jih je imela oseminpetdeset let, leto prej je umrl oče, samo šestdeset jih je imel … Kmetija … Stara mati je še ukazovala, delala pa že dolgo ne več. Naša mama pa nevesta od drugod, to ni bilo prav, ni bila domačinka, zato zasmehovana, zato nesprejeta pri sorodstvu. Ustavil sem avto, šel ven, rahel pršec je bil, mama pa kar kramp pa … Šel sem do nje in ji rekel, naj vendar neha, da bom vzel dopust, pa da bom dokončal, jame poglobil do predpisane globine, skopal jarek za strelovod in vse drugo. Pa mi je rekla, da ona ne bo na nikogar čakala, na nikogar. Taka je bila do zadnjega, do svoje ugaslosti, zgodnje, trpke, pri šestdesetih …

Kmetija je ugasnila …

Telefon je zvonil v prazno. Tisto leto smo ga dobili, ja. Kupil sem ga, rdečega, saj … Če bi bil oče še živ, s kakšnim ponosom bi telefonaril. Sanjal je, da bo telefon, ker … Pregledal sem pogodbo, saj, pravniška radovednost. Potem sem res vzel dopust in skopal jarek za strelovod. Kakšne bedarije. Privleči sem ga moral od predsednika krajevne skupnosti. Ni se mu dalo vžgati malega traktorja, tudi za plačilo ne. Jaz bedak sem peš vlačil tisto sivo kovino, tisto čudno kačo po gozdni poti, skoraj kilometer daleč. Pa kaj nam je bilo? Lačni smo bili napredka v teh naših hribih. Ko je prvič zazvonil telefon. Iz pisarne sem klical mamo, jokala je, ko sva se slišala, jokala. Bele sledi so ostale na telefonski slušalki, posušene solze njene pozne sreče.

Prepričan sem, da se ji je črevesni vozel naredil zaradi prenaprezanja. Vsa težka dela je hotela narediti sama. Mislila je, da bo z garanjem ohranila kmetijo, kako le. Pred leti je bila na operaciji slepiča, potem pa vozel, smrtonosni … Ne maram teh slik, belih rjuh, njene nemosti v komi in … Grozno, doma sem bil, tiste dni, ko je ležala v bolnišnici, da sem za silo skrbel za preostanek kmetije. Vsi so se odselili, stara mama je umrla štiri leta prej … Doma sem bil tistega mokrega aprila, ko je pozno popoldan zapel telefon, sporočilo iz bolnišnice … Pa ne bi več o tem, nocoj ne, me strese.

Hlad je vse močnejši. Čutim, kako se vlažen jezik steguje in hoče postrgati spomine, ki so me tako bogato obložili. Pošumim skozi trave in grem čez senožet, da se nadiham svežine. Sklonim se in ovohavam stare trave, ta trpki vonj, ta trpeča izdihnina te skope zemlje, ki jo brusijo vetrovi. Obidem grmnino, ki leze v senožet in gledam domačijo, zdaj ostro belo, še vedno veliko in ponosno, šest oken zgoraj, spodaj štiri in dvoje vrat. Na oknih, ki so še cela, ne vsa, se zrcali mesečina. Zazdi se mi, da se mi posmehuje, da zares slišim srebrn smeh nekega opominjanja. Mislil sem, da bom vse obnovil, hodil za konec tedna, pa …

Nosim težo noči v sebi in šumim, lomim trave, lezem proti domu. Kar nenadoma se zdrznem in vidim očetovo senco, na glavi ima povez sena. Koliko trpljenja je v tej hiši, koliko trudnih sopljajev, koliko znoja, koliko joka, koliko pesmi. Pa se je pelo spredaj pred hišo, še sam sem pritegnil, celo na kitaro sem igral. Včasih, ko sem še študiral, sem sedel zadaj za hišo in v večer igral, komu … Postavnim smrekam, oblakom, ki so drseli čez moje mlade sanje, čez norost časa. Povezi sena na upognjenih hrbtih. Zakaj si trmasti starci niso hoteli izboljšati življenja, zakaj? Živina je počivala v hlevih, oni pa so nosili seno na hrbtih. In to tudi od daleč, tudi dve uri hoda. Če to ni bilo samotrpinčenje!? In potem se še hvalijo s tem. Tu je bil zapovedan kult trpljenja. Danes je drugače, vsaka hiša ima vodovod, telefon, internet, vse moderno, terenci, poti asfaltirane, rože na balkonih, samo ljudi ni. Zaždeni so pred zasloni, delajo, negujejo trate … Včasih pa pesem, šipe so se tresle, ko so možakarji zapeli, pri nas kar dostikrat, ker je eden od stricev vsako poletje pripeljal sod vina … Moj prijatelj ni mogel dojeti, da so tako dobri pevci, da pojejo iz duše. Osupnilo pa ga je, ko je videl soseda, kako nosi seno, dva težka vola pa sta se mirno pasla na jasi. Ni razumel, čemu se tako mučijo, ni. Saj tudi jaz ne. Ta planota, ta trpka usojenost mojega rojstva. In potem večna Ljubljana, akti, sestanki, sodišča, stranke, usode … Še leto dni, še leto dni in odpluli bodo vsi obrazi … Če bi dal urediti, denar zdaj ni problem, žlahta. Ne pomaga mi, če sem pravnik, ne. Podpis, papir, solastništvo. Naj gre vse nekam … Streha je zanič, vrata so razpadla. Počasi podihuje k hiši. Koraki so težki.

Računam, koliko bi moral vložiti. Nostalgija nima cene. Spodaj je ohranjena kmečka peč, edina še tu zgoraj, edina. Kakšna idila, sedeti ob peči z računalnikom, to dvoje … Preteklost in sedanjost. Mogoče bi pa naredil sestanek s preostankom sorodstva. Z menoj bi prišel še prijatelj Leon, on je bolj podkovan v zemljiškem pravu. Jutri ga pokličem. Prežgan s to odločitvijo grem pred hišo in gledam grm forzicije, ki se je obupno razrasel. Iz radovednosti odprem vrata v nekdanji hlev. Vidim kup orodja. In iz teme se sveti špica krampa, ker prav tja tiplje mesečina. Kako bode, pa prav tistega krampa, prav tistega.

Bojan Bizjak