Ne le v obsežnem proznem delu, kot je roman, tudi v njegovi miniaturni različici, kratki zgodbi, vladajo enake zakonitosti dobrega pisanja. Zato je pisanje kratke zgodbe po svoje zahtevno. V zgodbi, ki jo boste brali tokrat, boste videli, s kakšno živostjo avtorica Minka M. Likar izpisuje zgodbo o vodi, s katero je bilo pomembno povezano življenje na kmetiji, pa tudi poletne dogodivščine na domačem kopališču ob jezeru. Otroštvo ima svoj čar in je polno spominov, tudi na vroče poletne dni na domačiji. Pripovedovalka jih je z veliko občutka prelila v literarno zgodbo, ki nas kar ponese v podobe tedanjega življenja in veselja.

V. K.

Kopališče

Poletna vročina je še pripekala. Bil je avgust, že se je bližal veliki šmaren. Ozračje je bilo pregreto, a pri tleh je bilo soparno in zadušljivo vroče. Druge košnje skorajda ni bilo, pobrala jo je suša. Venelo je celo trdoživo leskovo grmovje po pustih obronkih in kobule lešnikov so nedozorele ležale ob presušenih koreninah. Lešnikov ne bo!

Kolarjevi so poželi njivo ječmena; tudi ta se je bil prezgodaj posušil na steblu, a ni kazalo čakati na obilnejše deževje, ki bi pripomoglo, da bi se klasje napolnilo. Med ječmenom je bilo posejano pozno krmno korenje, vsakoletna krma za prašiče. Takoj po žetvi je treba njivo ročno opleti. Ostro strnišče najprej pregrabiti navzgor, populiti plevel, razrahljati zemljo, zredčiti posevek, da bi imele mlade rastlinice boljšo možnost za rast. A kaj, ko je bila zemlja vsa grudasta, presušena, trda, z razpokami dolgotrajne suše. Družina se je preživljala s tem, kar so pridelali. Starši, štirje šoloobvezni otroci in teta Pavla, suhljata, skromna, prezgodaj ostarela ženica.

Čez noč se je pri studencu natekel poln čeber vode. Oče in starejši fantje so skozi ročaje čebra potisnili lesen drog in naloženega na samotežni voziček zjutraj prepeljali po poti do njive. Od tam so z vedri vodo znosili in zalili njivo, kjer še ni bilo opleto, da bi za silo namočili grudasto zemljo. A kaj, ko je voda skoraj v hipu izhlapela.

Pavla je poleti vstajala zgodaj, še preden je sonce vzšlo, vendar je vsako jutro zmogla opleti le nekaj kvadratnih metrov za silo namočene njive. Potem je pomagala gospodinji v kuhinji, v vrtu, na polju ali pri žetvi. Srp je bil vajen njene koščene roke, bila je spretna žanjica. V mlajših letih je pogosto hodila v dnino h kmetom. S skromnim zaslužkom si je kupila nov velikonočni gvant, zimske čevlje, izdelane pri bližnjem čevljarju, in kakšen skromen priboljšek. Kocke sladkorja in melisnice je naročila bratu-gospodarju, kadar se je ta odpravil v trgovino. Večino teh malih dobrot so si od nje »izprosili« otroci. Za kakšno zelo majno nasprotno uslugo.

»Če mi greš po ruto, ki sem jo pozabila pod hruško!« Ja, za kocko sladkorja se je naredilo marsikaj! In teta Pavla je poznala besedo – hvala! »Bog lonaj, ker si mi prinesel ruto!« Bog plačaj! je znal reči vsak otrok, ko so kdaj pri sosedu rezali kruh in so po naključju tekli mimo vaški otroci. Bog plačaj! Zahvala, ki se je izgubila iz besedišča! Morda zato, ker ne pridejo mimo otroci, kjer bi na vratih stala gospodinja in držala v roki hleb domačega kruha …?! Lepe geste so bile to!

Teta Pavla je v poletni vročini rada posedala pod krošnjo stare hruške, na nizkem tnalu, s hrbtom prislonjena na hrapavo deblo. Vročino je težko prenašala, prav zato je vstajala zgodaj in še pred zajtrkom odšla na njivo, ker sonce še ni pripekalo. »Astma,« je rekla, »astma me muči.« Nenehno se je odkašljevala. Ruto je imela na glavi tudi, kadar je bilo najbolj vroče.

»Teta, zakaj imate dolge rokave in ruto, pa tako dolgo suknjo, saj je poletje in je vroče?« jo je vprašala nečakinja Ema, najmlajša. Prijazno se je zasmejala, se malo zagugala in jo potegnila na svoja koščena kolena. »Zato, punčka moja, ker bi me bolela glava brez rute na soncu. Dolge rokave in krilo pa nosim zato, ker se ženskam ne spodobi kazati golih kolen in ne tako zgubane kože na rokah, kot jo imam jaz. Tudi ti si potegni krilce čez kolena!«

Ema je ni ubogala. Nalašč si je potem obula kratke telovadne hlačke iz klota, ki so jih deklice imele v šoli pri telovadbi; z elastiko v pasu in na hlačnicah. Potem je še zavihala hlačnice čisto pod vrh. Teta Pavla se je hudo zmrdovala, otrok pa se je nagajivo zvijal in plesal pred njo. »To je moderno, teta. A sploh veste, kaj je moderno!?«

»Ja, ja, ti si moderna prismoda! Mama ti bo eno gorko pritisnila na gole noge, če se ne boš spodobno oblekla!«

»Ne, ne bom se preoblekla, ker se gremo po kosilu kopat na naše kopališče!«

»Kakšno kopališče neki, kaj je sploh to?«

»Saj ne veste, da imamo v Grapi pravo kopališče! Lahko greste z nami. Samo … morate se sleči in si obuti kratke hlače in … in še zgoraj kaj,« je pomenljivo pokazala na prsi in se zahihitala. Emi se je zdelo strašno smešno, da bi teto videla slečeno in v vodi. »Tudi jaz že moram imeti zgoraj eno majico, ker še nimam modrčka. Vi imate lahko kar … modrček, hihihihi!«

»Kakšne neumnosti govoriš, otrok!? Da bi se slekla in šla v vodo? Saj se vsako soboto, ko greste spat in ni v kuhinji nikogar, umijem v škafu. V Grapi je voda premrzla, tudi zate, Ema. Ne hodi dol, prehladila se boš!«

»Saj vsi hodimo dol, vsak dan. Samo mama vam noče povedati, ker ve, da bi se potem vi jezili. Polno nas je na kopališču! Nekateri so se že naučili plavati. Jaz se tudi učim. Še iz drugih vasi zgoraj pridejo, kjer nimajo nobenega potoka, da bi ga zajezili.«

Teta je začudena zmajevala z glavo. Čeprav je bila malo radovedne narave, se v to, kako svakinja vzgaja otroke, ni preveč vmešavala. Ampak, kopališče!? »Joj, joj, otroci! Voda je nevarna. Večkrat so že povedali, da je v mrzli vodi koga prijel krč ali pa je utonil, ker je bila voda pregloboka.«

Grapa je bila mrzel gorski potok, izviral je visoko v pobočju kopate gore kot majhen izvir, studenec. Iz mnogih drč so se mu pridružili drugi manjši, včasih presihajoči izviri in tako polnili in poglabljali njegovo strugo. Sprva je vijugal med gručastim skalnim robovjem. S številnimi brzicami in razpršenimi slapovi, kjer se je včasih v pršiču kapljic zalesketala živobarvna mavrica. Pobočje gore je bilo sestavljeno iz številnih reber in stranskih dolin, od koder se je izcejala voda. Najbolj ob pomladnem in jesenskem deževju ali silovitih poletnih nevihtah, med bliskanjem in grmenjem, ki je odmevalo od strmih bregov gore. Takrat je potok močno narasel, se penil, bučal in nosil s seboj vse, kar mu je bilo v napoto. Tako so se poglabljali tolmuni, ponekod zajezeni z dračjem. Zajedali so se globoko pod previsno, izdolbeno skalovje in ustvarjali vodne vrtince, ki so najbolj nevarni za utopitev. Ko se sunek vode nenadoma zavrtinči in spodnese tla pod nogami. A sredi struge so se ponekod zagozdile ogromne skale, v davnini odtrgane od pobočja, ki jih niti največje neurje ni več moglo odkotaliti. Voda se je silovito zaletavala vanje, jih vztrajno oblivala in pljuskala, gladila, preoblikovala v ogromne gladke lobanje, napol zasute v zemljo, različnih sestav, barv in oblik.

Ko se dolina nekoliko razširi, se tudi potok umiri. Ob njem je bil zgrajen kakšen mlin, žaga, ali mala elektrarna za domačo uporabo.

Ob opuščeni Kolarjevi centrali je bil brežen travnik in ob vodi nekaj ravnine. Niže spodaj je bila čez Grapo speljana lesena brv, kajti onstran so imeli senožet, da so lahko prečkali potok po suhem. Bila je tudi vodna pot, široka plitva struga brez večjih skal, za vprežne vozove ob spravilu sena.

Otroci so v vročini silili v vodo. Mama jim je dovolila eno uro na dan, ker so vse počitnice pridno pomagali pri delu. A s strogim opozorilom, da morajo sami nase in drug na drugega paziti, da se komu kaj ne primeri!

Za brvjo so zajezili potok tako, da so na vsaki strani struge za večje drevo prečno položili smrekove vrhače, jih založili s skalami in zelenim vejevjem ter zatesnili z mivko in rušami iz okolice. Voda se je kmalu napolnila, nastal je dolg jez. Le nekaj zasidranih prevelikih skal je ostalo sredi tega jezu, njihovega kopališča, ki jih niso mogli odstraniti! Zbrali so se navadno okrog dveh popoldne, ko je sonce najbolj sijalo na vodo in je bila zato najtoplejša. Od nekod so prinesli staro avtomobilsko zračnico, z njeno pomočjo so se učili plavati. A najbolj so bile v vodi izpostavljene noge: kolena in palci; številne modrice so dokazovale srečanje s podvodnimi ovirami. Vendar je bilo veselja, v vodi in ob njej, kričanja, škropljenja in potapljanja. Drgetajoče pomodrele ustnice pa so pričale, da je bila voda za kopanje premrzla.

Po kosilu je teta Pavla navadno počivala v svoji sobi. Takrat, ko je od Eme izvedela, zakaj je tak čas v hiši vse tiho, ker gredo otroci k vodi, ji misel ni dala miru. Le kaj so si izmislili!? Zajezili so Grapo in brodijo po njej! Nataknila si je ponošene čevlje, si zavezala ruto za tilnikom in tiho odšla čez dvorišče. Nekaj, strah ali radovednost, jo je samo gnalo dol proti Grapi. Stopala je previdno, počasi, čisto za krajem ob grmovju, kjer je bila senca. Oprijemala se je vej, bilo je strmo, zdrsljivo. Včasih je morala obstati ter poiskati stabilno podlago za korak. Bila je zelo previdna. Potem je zaslišala šumenje potoka in oddaljen živžav tam spodaj. Otroci so bili glasni, razposajeni.

Korak za korakom je bila bliže svojemu cilju.

»Ampak, videti me otroci ne smejo, rekli bi, da sem radovedna. Ali pa, da se mi je utrgalo, bogvedi, kako bi se mi smejali,« je spotoma mrmraje razmišljala. Sonce je pripekalo v pokošeni in presušeni breg pod gmajno, suhe ostre bilke na peščeni zemlji so bile ostre in rjave. Pavla je stopila iz sence grma, da je imela pogled na celo kopališče in ducat razposajenih otrok. Zasenčila si je oči z roko. Tedaj pa: »Iiiijuuhhh!« je prestrašeno zacvilila, kajti spodrsnilo ji je, sesedla se je, in na strmini ni bilo nič, česar bi se oprijela! Krilo in spodnja srajca sta se ji spodrecala, zavihala in njene gole koščene noge so zaman iskale oporo v bregu. »Ijjjojjj!« je cvilila in zaman grabila z rokami v prazno, dokler se strmina tam spodaj ni poravnala in Pavla je prestrašena, zbegana, vsa prašna od suhe prsti in peska, nemočno obsedela na tleh.

»Teta Pavla, teta Pavla!« je zaklicala mokra Ema, ko jo je zaslišala, skočila iz vode in ji tekla naproti. Ko je prisopihala do nje, je teta že hitela pokrivati svoja gola, bela koščena kolena. »A ste se prišli kopat?!«

Pavla pa ni mogla niti spregovoriti. Menjala se ji je le barva na obrazu: od pepelnato sive do rožnate. Kajti bila je čisto prestrašena in bilo jo je tako sram, ba bi se bila najraje udrla v tla.

Minka M. Likar