Zgodba Štefke Bohar govori o tem, da se v življenju nenehoma poslavljamo: gibalo v njem so spremembe, in te prinašajo tudi slovo. Tako se mora prvoosebna pripovedovalka soočiti s trenutkom, ko se izkaže, da bodo opustili breg, del sveta njihove kmetije, na katerega so vezani njeni najzgodnejši otroški spomini. Avtorica dobro ustvari strukturo zgodbe tako, da s prizori iz pripovedovalkinega življenja, vezanimi na domači breg, utemelji svojo bolečino ob izgubi dela sveta. Kajti to je svet njenega otroštva, je del njenega življenja.
V. K.

Izgubljeni svet
Večerilo se je. Topel južni veter je gnal oblake, ki so žareli na zahodu. Od vsepovsod so prihajale pomladanske sape.
»Jutri pojdeva na Mačkovo, če ne bo dežja. Breg že gotovo zeleni. Tam začne trava vedno prej poganjati,« je mama namenila naročilo Tinki. To je pomenilo, da bosta zjutraj prej opravili v hlevu in nato šli grabljat v breg.
S traktorjem sta od doma do tja potrebovali pol ure. Tinka je ob večerih rada brala knjige ali pa si zapolnila večer z ročnim delom. Vedela je, da ne bo tokrat iz enega in drugega nič.
»Hitro pojdi spat, da boš lahko zjutraj prej vstala,« je slišala mamin glas iz kuhinje, ko se je že spravljala v posteljo. Z obžalujočim pogledom je objela nedokončano vezenino, ki ležala na nočni omarici.
»Ah, nič. Bo pa jutri prišla na vrsto,« se je tolažila in ugasnila luč. Jutri bosta imeli dela na bregu skoraj za tri četrt dneva.
Pogosto so zahajali na Mačkovo. Tako se je imenovala zemlja v dolini, prek potoka. Odkar se je Tinka zavedala, je že pri svojih petih letih hodila tja z očetom in mamo, bratom in starim očetom. Zgodilo se je , da je morala nesti od doma tja sporočilo že pri svojih zgodnjih petih letih, ali pa iz Mačkovega domov. To je bila zanjo včasih težka pot, saj je na njej srečevala več pobalinov, ki so ji tako ali drugače nagajali …
Poti na Mačkovo so trajale vse leto. Tja niso hodili samo pozimi, če niso sekali drv. Potem se je prvo delo začelo spomladi, ko je bilo treba na bregu grabljati suho travo, listje pod jablanami in kakšne suhe vejice, ki so odpadle. Dolga leta je Tinka hodila z mamo na breg, najprej kot otrok in dekle, potem kot žena in mati.
Naslednje jutro sta se precej zgodaj odpravili na breg. S traktorjem sta bili hitro tam. Na prvi pogled je bil nekoliko obljuden kraj, od tam naprej je vodila le kolovozna pot. Vsake toliko časa je šel kdo tam mimo. Bili so predvsem domačini in mama si je vedno vzela čas, da je pokramljala z njimi. Z njihovega brega se je videlo na drug breg, kjer je bila na pobočju večja kmetija. Okrog in okrog pa je rasel napol gozd, grmovje in obronki travnikov. Na nasprotnem bregu so se pod kmetijo razprostirale njive, med njimi pa sadovnjak. Ko je Tinka že hodila v šolo in znala brati knjige, je ob prebiranju knjige Pestrna imela občutek, da je ta povest vzeta iz njenega sveta, prav iz te kmetije na nasprotnem bregu. Vsi junaki Pestrne so živeli svoje življenje na teh velikih njivah, ob zaraščenem potoku in pod temnimi krošnjami velikih dreves …
Kadar se je v poletni vročini seno dobro sušilo in je bilo vmes nekaj prostega časa, je mama dala mali Tinki denar.
»Prinesi mineralno vodo in tri sladoledne ježke. Pa pohiti, da se ti sladoled ne bo stopil!« Takrat je vedno pomagala sosedova Micka, saj je bilo veliko ročnega sušenja. Na vrhu hriba je bila vaška trgovinica in Tinka je nazaj grede tekla, da ji je ob vročini uspelo prinesti še »nekaj« sladoleda.
»Ti boš primerna za dostavo telegramov,« ji je hudomušno ponagajala Micka. Takrat so se vse tri odžejale. Tinka z mineralno vodo, mama in Micka pa povrh še z domačim moštom. Najbolj jim je prijal sladoled. Kraljevski užitek!
Z mamo sta se raztovorili in Tinka je s pogledom zaobjela breg. V mislih si je predstavljala, kako lepo bo, ko bo pograbljen ves breg in se bosta z mamo odpravili domov. Vijolice so bile že vidne in so v modrih šopih poganjale skozi travo.
Potopili sta se v delo in občutek za čas je izginil. Za njima je ostajalo vedno več pograbljenega brega, napol suhe počesane in komaj brsteče trave.
Tinka je obstala. Ali je slišala prav? Iznad krošenj se je razlegal, više raslih dreves je bilo slišati tisti ljubi težko pričakovani napev prave znanilke pomladi. » Ku-ku, ku-ku …« je odmevalo po vsej goščavi. Tinka se je potipala po žepih. Nobenega kovanca ni našla. Torej bo letos spet pičlo z denarjem?
»Ah, bo že kako, saj ga tudi lansko leto nisem imela pri sebi, pa sem preživela …« se je tolažila, da je to pravzaprav samo ljudski rek. Vedela je, da je sedaj zares prišla pomlad.
Mama je neutrudno grabljala, Tinka ni nič zaostajala. Prišli sta do konca.
»Mama, a ni krasen naš breg, ves pograbljen in počesan,« je Tinka z občudovanjem gledala opravljeno delo. Škoda, da sedaj ni mimo gospoda župana; gotovo bi bili pohvaljeni za opravljeno delo, še posebno, ker se ustanavlja krajinski park. Tudi brez županove pohvale, sta Tinka in mama čutili posebno zadovoljstvo, saj sta vedeli: če bo zgodaj spomladi dovolj dežja, bo tod lepa košnja in dobro seno. Zadovoljni sta zapuščali breg, čeprav sta se dobro zavedali, da spravilo sena tod ni lahko, saj je bil strm teren in delno je bilo treba kositi tudi ročno. Večkrat je Tinka ostala sama na bregu in kosila ostanke trave, česar se ni dalo pokositi s kosilnico.
Nekoč pa se je Tinka pri košnji silno zbala za mamo. Mama je kar naenkrat legla po travi.
»Kaj se je zgodilo?« je Tinka prihitela k njej. »Saj bo dobro. Nekoliko sem omotična. Zdi se mi, da so me pičili trije sršeni.« Mama se je držala za glavo. Tinka je ji je prinesla vlažen obkladek in čez pol ure je bilo mami že bolje. Tega dogodka sta se potem še večkrat spomnili in Tinka je občudovala mamino trdo živost.
Leta so minevala in Tinka se je poročila. Z možem Jožetom sta prevzela delo na kmetiji. Mama je še prihajala na breg, a z leti redkeje. Tinka je čutila, da s težavo ohranja delo in spravilo krme na bregu. Vmes sta pridobila možnost košnje s traktorjem na ravnem terenu.
V zraku je visela tista črna slutnja, kdaj bo napočil tisti trenutek.
Tisto leto je udarilo. »Letos ne grem več kosit na breg, dovolj krme imamo na ravnem terenu,« ji je nekega dne dejal Jože.
Tinka je osupnila. Bala se je tega, a je prišlo. Kaj bo rekla mama? Kako ji naj pove? Mama ji je večkrat pripovedovala, kako težko so kupili breg. Da sta s starim očetom veliko časa trebila trnje, s katerim je bil zaraščen, in prekopavala zemljo s krampom in motiko, preden je breg porasel s travo in bil primeren za košnjo.
»Toliko let smo hodili na breg!« Hotela je prepričati moža in je rekla: »Saj smo vsako leto spravili krmo. In je šlo. Tudi letos bomo.«
»Ti pojdi. Jaz ne grem! Breg naj zaraste v gozd. Dovolj je košnje na lahkem terenu!« je pribil.
Tinka se je umaknila. V oči so ji stopile solze. Vedela je, da bo to prizadelo mamo. Tudi njo je! Odkar se je zavedala, so hodili v breg. Najprej s kravjo vprego, večkrat tudi peš, potem s traktorjem. Od spomladi do jeseni, ko so na bregu pobrali zadnja jabolka za zimo in pokosili otavčič, ki so ga polagali živini, vse do zmrzali. Kako prijetne so bile tiste poti!
Začutila je, da se svet spreminja. Zelo dolgo se je trudila, da bi ga obdržala takšnega, kakršnega je poznala, a je spoznala, da pri tem nima več moči. Čedalje močneje ji je uhajal iz rok in ob bolečih čustvih je dojela, da ostaja njen samo še v spominih, ki jih je hranila v sebi kot svojo dragocenost. Prihajale so nove stvari, ki so bile nova resničnost. »Menda mora tako biti. Takšno je življenje,« je razmišljala.
»Ali bo tudi današnji čas pustil za seboj takšna čustva?« se je spraševala. Globoko v sebi je shranila tisti lepi del sebe, mame in še neštetih dobrih ljudi, ki so v nekaterih trenutkih prihajali na površje kot drobna zrnca zlatega peska …

Štefka Bohar