V zgodbi prvoosebna pripovedovalka tke spomin na mamino skrivno ljubezen, ki je ni nikoli povsem prebolela. Zanimiv je zorni kot pripovedovanja: slutimo, da je pripovedovalka dekle ali odrasla ženska, ki nas vpeljuje v čas svojega otroštva, vendar pripoveduje vedno nekoliko zadržano in z neko stopnjo hotene naivnosti – značilne za otroški pogled na svet in njegovo doživljanje. Skozi kopreno otroštva izpisana zgodba.

V. K.

Sofijina skrivnost

To je zgodba o ženski in njeni skrivnosti. Pripoved o Sofiji, moji mami. Ime se lepo poda njeni visoki postavi, dostojanstveni drži in velikim rjavim očem, ki zrejo človeku naravnost v dušo. Da bo veliko jokala, da bodo solze njene zveste spremljevalke, sopotnice … in še kaj, je vedela ob njenem rojstvu povedati babica, ki ji je pomagala na svet tistega deževnega majskega jutra. Kot bi vedela, kaj vse ji bo prineslo življenje.

Pet let sem bila stara, ko si je našla moža. Do takrat sem bila njena napaka. Tako me je imenoval dedek – njen oče, pri katerem sva živeli, dokler nisva odšli. Babice se malo spomnim. Bila je tiha, neopazna, a dobra. Zanjo nikoli nisem bila napaka. Božji dar, sem jo slišala reči nekoč, ko je dedek znova in spet načenjal staro pesem – o sramoti in vsem, kar mu je povzročila hči. Moja mami!

Tam daleč, tam zgoraj, kjer te jutranje sonce navsezgodaj obžari in pred večerom še enkrat toplo poboža, nama je našla nov dom. Prijazen in varen. V časniku med oglasi ga je odkrila: v enem od oglasov je oskrbnik gorske koče iskal osebo za delo v kuhinji in strežbo. »Tam gori bova srečni!« mi je s toplim glasom govorila tistega jutra, ko sva se odpravljali od doma. Babica je jokala, dedek pa mrko gledal s svojimi sivimi očmi. Kot zmeraj. Odšli sva brez slovesa, brez besed, z velikim kovčkom in težko potovalko v njenih rokah.

Igor se je mame močno razveselil, mene malo manj. »Sem mislil, da je večja,« sem ga slišala reči, še preden sva razpakirali svoje stvari. »Pa saj bo kmalu zrasla, tu zgoraj na svežem zraku,« je hitro dodal, ko se je mama zastrmela vanj s svojim ostrim pogledom. Vedno se je postavila zame in mi dajala občutek varnosti. Dovolj, da me ni bilo nikoli strah in da sem vedela, kako mi je predana.

Naslednje leto sta se poročila in kmalu sem dobila bratca, Peterčka. Igor je od ponosa žarel in s pijačo počastil vsakogar, ki je tistega dne stopil na naš vrh. Tako smo imenovali kraj, kjer je naslonjena v hrib stala planinska koča, s strmo streho in ganki, s katerih so v šopih viseli živo rdeči, dišeči nageljni. Mamin ponos! Vesela je bila pohval, kako lepe rože ima, in večkrat je kakšni planinki dala potaknjenec, da ga bo posadila pri sebi v dolini.

Oče?! Vedela sem, da ga imam in da to ni Igor. Kje je in zakaj ga ne poznam, sem se z vstopom v šolo pričela spraševati, a radovednost je bila kmalu utišana. »Vse ti bom povedala, nekoč, ko boš večja, da boš lahko razumela,« mi je odvrnila mama. Verjela sem ji, nikoli se mi ni zlagala. Bila je stroga, a pravična, dobra, a načelna, odkrita in skrivnostna. Do gostov je bila ustrežljiva in vedno je

znala ustvariti prijetno ozračje, kar je privabljalo ljudi in širilo dober glas. Gobova juha in sočna borovničeva pita sta bili njen zaščitni znak. Da je jedi pripravljal Igor, smo vedeli le mi, domači, gostje so bili prepričani, da je to mamino delo, njena posebnost. Blestela je v strežbi, Igor pa je bil njeno zaledje, rama, na katero se je naslonila po tistem, ko so odšli zadnji obiskovalci. Bil je dober, čuteč moški, a njeno srce je bilo njegovo samo napol. V njem sem bila prva jaz, pred njim pa še nekdo – to je bila njena skrivnost.

Dvanajst let sem dopolnila tisto poletje, ko se je zgodilo. Ves avgust je bilo v koči in med obiskovalci čutiti vznemirjenje, povezano s pričakovanjem velikega dogodka – srečanja lovskih družin, za kar je bila izbrana naša planinska postojanka. »Tudi z občine pridejo, podžupan bo imel slavnostni govor,« sem slišala Igorja, ki je hitel pripovedovati o vsem, kar bo sledilo. Zdelo se mi je, da je mama ob njegovih besedah prebledela – kot da je rekel nekaj, kar ji ni bilo prav. Ali pač!?

Bila je sobota, sončen, vroč dan, brez oblačka. Mama se je še posebej lepo uredila: zelena oprijeta obleka je lepo poudarila njeno postavo, širok trak v njenih gostih, temnih laseh in snežno bel predpasnik je le še dodal tisto, kar jo je naredilo popolno. Igor se je zastrmel vanjo, ko je prihajala po stopnicah, a tisti dan ni bil on tisti, čigar občudovanje si je želela. Ne, nekdo drug je bil pomembnejši, on, čigar skrivnost je nosila v sebi. Ves čas me je imela pod nadzorom, me iskala z očmi in opozarjala, da si ne bom umazala svoje roza oblekice. Ni bila sproščena kot sicer in čutila sem, da jo nekaj skrbi. Nekaj, kar ni povezano s tem, ali bodo gostje zadovoljni. Bilo je nekaj, česar nisem poznala.

Dan se je nagibal v večer, ko sem jo zagledala. Stala je v senci mogočne, košate lipe, ob njej pa moški, ki je imel slavnostni govor. Gledala je v tla, on pa ji je nekaj pojasnjeval. Njegov pogled je bil vprašujoč, njegova roka je segla proti njenemu obrazu, kot da se ga hoče dotakniti.

»Mami!« sem jo glasno poklicala. Dvignila je pogled in me z nasmehom svojih polnih, rdečih ustnic povabila k sebi. »To je … Jasna,« me je ponosna predstavila, še preden se je njegov pogled zastrmel vame. Dolgo me je gledal, brez besed, s toplim sijajem svojih modrih oči, vsaj zdelo se mi je tako. »Lepo ime si ji dala, lepo ji pristaja,« je končno izustil besede, ki so potrdile mojo slutnjo. Pred odhodom mi je v roko stisnil bankovec, rekoč, naj si kupim tisto, kar si želim, nekaj, kar bi rada imela.

Vse mi je povedala, razodela tisti poletni večer, v moji mali podstrešni sobici. Ob siju polne lune mi je izpovedala svojo skrivnost. Bolečina, zaradi katere je bilo njeno srce oropano tistega, kar ga polni z močjo, ki jo premore edinole – prava ljubezen! »Bolečina in hrepenenje zaradi neizpolnjene ljubezni je nekaj najhujšega, kar se ti lahko zgodi,« mi je s solzami v očeh zaupala svojo žalost. Čutila sem z njo. Moje mlado, še skoraj otroško srce je bilo tisto, ki jo je razumelo toliko, kolikor je bilo mogoče. A bilo ji je v oporo in tolažbo. Bila sem njena kri in njen duh, bila sem tisto, kar ji je ostalo od tega, kar je izgubila, od vsega, česar ni izživela in po čemer je hrepenela.

Po tistem je večkrat prišel v naš gorski raj – včasih sam, drugič s prijatelji, kdaj tudi z družino. Imel je ženo, sina in hčer, oba starejša od mene. Nisem bila jezna nanju. Nanju ne. Sem pa včasih naskrivaj, kadar sem imela slab dan, zamerila mami, da si je za mojega očeta izbrala njega, moškega, nekoga, ki je bil že oddan. Lahko bi naredila drugače, lahko bi … Kaj vse bi lahko? A kaj bi bila potem njena skrivnost?!

Marija Deželak