Če v teh lepih jesenskih dneh raziskujete Slovenijo, se zapeljite v katerega od njenih odmaknjenih, skritih kotičkov. Kajti teh pri nas kljub vedno večjemu turističnemu obisku še zmeraj ni težko najti. Eden takih je zagotovo Bela krajina z vsemi njenimi posebnostmi. V vasi Zorenci, le pet kilometrov od Črnomlja, vas bo pot pripeljala do Kmečke hiše Bahor.

To je 160 let stara hiša na domačiji Bahorjevih, ki jo je družina preuredila in jo zdaj oddaja gostom, pripravljajo pa jim tudi značilno domačo hrano. Duša turizma na kmetiji je Nataša Bahor, ki s pomočjo družine, moža Roberta in treh otrok, sprejema goste in jim pripravlja domače zajtrke in drugo hrano. In gostje si radi odpočijejo v miru in tišini njihovega posestva, pravi.

Zgodba z današnjo hišo se je začela, ko je tik ob njihovi kmetiji hišo zapustil zadnji lastnik, njegovi dediči pa niso nameravali živeti v njej. Zato so se Bahorjevi odločili, da odkupijo hišo z zemljo. In tako so začeli izpisovati svojo zgodbo o turizmu. Danes je hiša Bahor edina, ki sodi med Hiše s tradicijo v Beli krajini, poleg tega je prejela znak tri jabolka za kmetije z nastanitvijo.

Zapuščena hiša ob domačiji

Bajtarska hiša je bila zgrajena leta 1861 in je bila dom šestčlanski družini. Bila je značilna belokranjska lesena stavba, zgrajena iz domačega hrastovega lesa, na zidanem podstavku. Precej številna je bila prejšnja družina, prostori pa tako majhni, da so morali celo podreti krušno peč, da so imeli kje spati. Tako sta ostala v njej osrednji bivalni prostor in majhna črna kuhinja.

Hišo so Bahorjevi kupili jeseni 2012 in začeli prenovo tako, da bi ohranili njene stare stavbne prvine in s tem spomin na njene prejšnje prebivalce. »Pri prenovi smo skušali kar se da ohraniti nekdanjo podobo hiše in z njo duha časa in njenih lastnikov,« pripoveduje Nataša Bahor, ki se ukvarja s turistično dejavnostjo na kmetiji in je nosilka dopolnilne dejavnosti turizem na kmetiji. Najprej so začeli preurejati notranjost. Odstranili so vse notranje omete in tlake: stare podnice so odstranili in jih oštevilčili, potem ko jih je mojster zbrusil in prenovil, so jih znova umestili na staro mesto. V drugih prostorih ni ladijskega poda, pač pa nove ploščice. Kamnito in leseno konstrukcijo so razkrili in očistili, obnovili so tudi streho in jo izolirali. Lesene stene v notranjosti so zgladili z apnenimi ometi in jih poslikali z drobnimi vzorci, kakršni so hišo krasili nekoč. Zmanjšali so okna, ker so bila pozneje dodana prevelika, dotrajana stara vrata pa so nadomestila nova, ki so popoln posnetek nekdanjih.

Tlorisna površina hiše je bila premajhna, zato so jo morali nekoliko razširiti, s tem so pridobili prostor za majhno kuhinjo in kopalnico. Znova so sezidali krušno peč, ta stoji tam kot nekoč, in hiša je spet postala prijetna za bivanje. Zdaj je namenjena gostom, ki jih gospa Nataša sprejme s pogačo in kozarcem vina za dobrodošlico.

Kolovrat in vezenine

Oprema prostorov je kar najbolj taka kot nekoč in zato za goste še posebno zanimiva. Značilno staro pohištvo so lastniki iskali po okoliških vaseh. »Pri opremi sem želela dodati,« pravi Nataša Bahor, »predvsem kolovrat in domače belokranjsko platno z modro-rdečo vezenino, oboje je pomemben del naše belokranjske dediščine. Danes postelj ne pregrinjamo več z lanenim platnom. Našo dediščino so dolgo bolj cenili tujci kot naši ljudje, zdaj pa se to spreminja. Navadne stare bele krožnike, ki so jih na kmetiji uporabljali nekdaj, smo šli iskat v Ljubljano na bolšji sejem in veseli me, da prav s teh krožnikov gostje najraje jedo, veliko raje kot z novih.« In našli so še marsikaj, vse od kolovratov do gričkega lonca, posebno trpežnega lonca za kuhanje, kakršne so izdelovali v vasi Grič v Črnomlju.

Stene krasijo fotografije družine, ki je živela tu. »Zares nismo želeli, da bi se sled za prejšnjimi lastniki hiše izbrisala,« razlaga gospa Nataša o o tem, kaj jih je vodilo pri opremljanju. »Lepo je, da še vedno ostaja spomin na nekdanje prebivalce, ki so živeli v tej hiši.« Pri peči stoji leseni kovček, ki ga je lastnica dobila od sosede, zibelka, ki so ji dodali posteljnino, kolovrat pa so odkrili v sosednjem Nerajcu.

V hiši Bahor je zdaj urejena velika spalnica za dve osebi, pet ležišč na podstrešju, kuhinja, kopalnica, klet z osemnajstimi sedišči in letna kuhinja s krušno pečjo.

Sprejemnica za goste

Ob turistični hiši so zdaj uredili tudi sprejemnico za 30 gostov. »Sprejmemo jih s pogačo za dobrodošlico, potem imajo pokušnjo vina s pogačo in narezkom, nato jim pripravimo juhe, kakršne si zaželijo: bučkino, bučno, česnovo, govejo ali gobovo. Zdaj jeseni jim bomo ponudili krvavice, žitne klobase, zelje, repo, ocvirke in žgance pa ajdovo potico s skuto in seveda potico z ocvirki.«

Če je slabo vreme, se lahko goste družijo v jedilnici z lepim pogledom, ob lepem vremenu pa uživajo na zunanji terasi in v vročih dneh ob bazenu ali v džakuziju. Na domačiji imajo za izposojo štiri kolesa, drugače pa je blizu in daleč marsikaj zanimivega: na primer Krajinski park Lahinja, izvir Krupe, v Starem trgu si najamejo čolne in čolnarijo po Kolpi. Tujcem pa je hiša Bahor izhodišče za Hrvaško, izlete na jadransko obalo, v Zagreb, na Plitviška jezera, v Ljubljano ali Postojnsko jamo …

Delovni dan gospodinje

Jutra Nataše Bahor so zgodnja: »Če moram pripraviti zajtrk za goste, moram vstati kar pred šesto, da pogrnem mize, pripravim narezke, skuham žgance, zjutraj spečem gostom pogačo za zajtrk, da pride na mizo še topla, in palačinke. Potem je treba speči pogačo za nove goste, da jih ob prihodu pogostimo z njo in kozarcem vina, kuham pa tudi za družino.« Prostega časa ji ne ostane veliko.

Na kmetiji imajo vinograde, vso hrano, tudi žita, pridelajo doma. Gospodinja pravi, da ji veliko pomeni vrt, saj gostje zelo cenijo, da imajo svoje pridelke.

Mož Robert je gradbinec in tudi njegove dobre zamisli in pridne roke so veliko pripomogle k temu, da je Kmečka hiša Bahor turistično zaživela, sicer pa se ukvarjajo Bahorjevi še s prodajo svojih izdelkov ter vin belokranjec PTP in modra frankinja. Po svojih močeh jima pomagajo tudi trije otroci: najstarejša Martina, ki je že končala šolo in je profesorica kemije in gospodinjstva, sin Robert, ki dela z očetom v gradbeništvu, najmlajša Urška pa obiskuje četrti letnik gimnazije.

S turizmom v hiši Bahor so začeli oktobra 2014. »Ko smo začeli to dejavnost, nas je prevzela danska agencija Novasol in štiri leta smo imeli poleti samo tujce. Bili so neverjetno hvaležni gostje, tu so preživeli tudi po štirinajst dni,« pripoveduje gospa Nataša. Potem pa so se razmere spremenile, in predvsem po zaslugi turističnih bonov so jih odkrili slovenski gostje. Tisti domači gostje, ki so bili lani pri njih, se vračajo. »In to nas še posebno veseli. Turistična sezona v Beli krajini je bila navadno kratka, od maja do konca avgusta, pa še za božič in novo leto,« pravi Nataša Bahor. To nas je tudi nekoliko primoralo, da smo začeli gostom pripravljati hrano, kajti hiša je samevala. Oba z možem rada kuhava in gosti nas pohvalijo, da imamo dobro hrano.«

Zdaj jeseni gospa Nataša pripravlja ozimnico, imajo trgatev, poleg tega je potrebna pomoč na kmetiji poleg njihove, kjer živijo moževi starši. Dela zares nikoli ne zmanjka, vendar, pravi gospodarica, ni njej nič težko. »Delam tudi zato, ker imam rada ljudi, rada imam, da kdo pride k nam in vidi, da je staro lepo. Tudi to ima svoj čar.«