Za snov kratke zgodbe lahko vzamemo marsikaj. Seveda pa je potem vse odvisno od avtorjeve spretnosti, od tega, kako uporabi temo, motive, ideje, pa tudi, kako uporablja jezik, kakšen slog ustvari z njim. Če je pisec spreten, lahko z dobro izpeljanim pripovednim postopkom ustvari zanimivo, dobro zgodbo tudi iz precej vsakdanje snovi. Tako kot je na primer pisatelj Bojan Bizjak vzel snov iz življenja družine, ki se ravna pa potrebah sodobnega sveta in se preusmerja v turizem na kmetiji. Vendar niso vsi družinski člani navdušeni nad novotarijo, stari Jernej je do nje zadržan, saj je doživel tudi že drugačne čase. Spretno, s humorjem napisana zgodba.

V. K.

Gobe

Prelomljeno jutro je odzvanjalo skozi vnukovo potrkavanje ob skodelico; vztrajno, ihtavo, nečimrno. Nekaj je čebljal, štiriletnik, se menil sam s seboj, pogledoval proti oknu, kjer se je oktobrski hlad polagoma umikal sončnemu pramenju, zdaj že pregrizenemu čez hrib in streho novega hleva in skednja – starega je zet prezidal, dodelal. Kmečki turizem, da bo, je rekel. Pa me niso nič vprašali, če bi si jaz tega želel, prav nič. Kako delajo z mano, star sem, blizu devetdeset, saj … Maja jih bom drugo leto. Kmečki turizem, tri apartmaje dela, kmečki turizem, bog se usmili. In moja Katarina to kar sprejme, kar tako. Nič, kaj bo rekel ati, nič. Katarina, najmlajša, zdaj jih šteje petintrideset, službo še ima, on pa, saj jo je imel, pa … je Jernej premislil, naslonil glavo na levo roko in gledal vnuka, kako še kar tolče z žlico po skodelici, okrog ust je bil ves bel od mleka.

»Marko, a ne bi nehal, no,« mu je rekel in se spet zamislil. Lani je najel kredite, pravi, nekaj je tudi evropskih sredstev. No ja, svoj živi dan si nisem izposodil niti pare. Šlo je, kakor je šlo, pet otrok je bilo, pa gozd, delo v tovarni, kmetija … Zdaj pa kar kredite pa nekakšna evropska sredstva za razvoj hribovskih kmetij. Ja, tu zgoraj nas je malo, mi, Križnarjevi, Lesanovi, Bojčevi, pa konec. Včasih, ej … Petdeset kmetij v tem koncu, petdeset, polni pašniki, polni seniki, veliko mleka smo oddajali, menili smo se za lastno sirarno, na, zdaj pa. Mi imamo tri krave in nekaj bikcev. Saj ne rečem, zet, no … Dela, dela … Pa tudi sanja, ja, tudi. Kmečki turizem. A sploh ve, kaj to pomeni? Pranje, kuhanje, strežba, predpisi … Se zaveda? In naš mir, naš mir, adijo, naš mir. Da bi se tuji ljudje motovilili po … Ne, ne, mene niso nič vprašali, nič. Prepisal sem nanjo, si pustil stanovanje do smrti, na, zdaj pa to. Kakšen norec sem bil, da sem jima nasedel. Češ da se to mora urediti zaradi kreditov, da ga meni ne bi dali, ker sem … Ja, ja saj vem, prestar, prestar. Star sem, to že, ne pa neumen, to pa ne. In spet je zazvonila žlica, tokrat je padla po tleh. Markec se je zasmejal in rekel: »Na, pa je šla.«

»Nikamor ni šla, ti si jo vrgel, ti, poredno otroče. No, ti jo bom pobral, pa pazi, pazi. Pojej do konca ta tvoj futer, te lupine. Ne vem, zakaj ti mama kupuje to industrijsko hrano, če pa bi lahko spekla koruzni kruh, za v mleko je dober, ne pa to, te otrobe. Na, čakaj, ti jo splaknem, na,« je Jernej zastokal, se sklonil, pobral žlico in jo pod vročo vodo oplaknil. »Vidiš, še malo, pa bo mamica doma. Zdaj bo vedno doma, vedno. Ja, ja, pridno pojej, da boš močan kot konj,« mu je rekel in ga starčevsko pobožal po svetli kuštrovini.

»Dedi, zakaj se reče industrijska hrana?« je vprašal mali.

»Zato ker jo naredijo v tovarnah,« mu je potrpežljivo odgovoril Jernej.

»Zakaj se pa potem ne reče, da je tovarniška hrana?« se je mali razvnel in mahal z žlico, namesto da bi še jedel.

»Tako se reče, ker je industrija vse, kar so tovarne, no. Zdaj pa pojej že, no,« je postajal Jernej nejevoljen. Pogledal je po cesti, ali se bo prikazal avto. Zet je šel v gozd, ker je pripravljal drva za prodajo. In mali Marko je spet zajel jed, glasno zavzdihnil, kakor da bi bilo hranjenje zelo mučno opravilo. Jernej ga je ostro pogledal in si mislil: Takole se spakuje, kaj pa on ve, kaj je lakota, nič … Hvala bogu te nove generacije tega ne bodo vedele, vsaj upam. Mi pa, osemnajst nas je bilo, osem lesenih žlic, v skledi pa ajdova polenta z ocvirki in kislo zelje, pa zajemaj, pa lovi ocvirke … Oh, kakšen čas, kakšen čas v teh hribih. Zdaj pa naj bi bili turisti, si izmišljevali pozabljene jedi. Katarina je naredila neke tečaje, spravlja skupaj stare recepte, kuhala bo, kuhala, namesto da bi še naprej sedela v pisarni. Saj ne rečem, te nove reči, računalniki, joj … Pa ne vem, kako bo to, ne vem. Stare jedi, ajda, kislo zelje, repa, fižol, slive, krvavice, kaj pa vem. Zet je dober mesar, zna. Klobase naredi take, da … Pa salame, o … No, to se bo prodajalo, to verjamem. Pa sir tudi, ja, samo … Mala sirarna bo, domača, papirje že imata. Bog se usmili, koliko papirjev. In danes je spet šla v dolino na urad, še en papir. Še jih bo treba, še, ni še konca, ne. Papirji, ja. Skremžil se je in gledal malega, ki je le postrgal ostanek zajtrka, tokrat umirjeno položil žlico v skledo, si kar z rokavom obrisal usta in namrdnjeno rekel: »Dedi, a bomo imeli turiste?«

»Ne vem, menda ja. Na to se štimata, ja,« je Jernej rekel in našpičil pogled, ker je v ovinku zagledal Katarinin avto. No, pa je konec moje jutranje službe, ja, deset in nekaj minut je že. Madona no.

Po klepetu s Katarino je šel v gozd, da poišče še zadnje štorovke. Vedel je zanje, vse drugo je bilo že mimo. Veliko jurčkov je našel, veliko lisičk, sirovk. Katarina jih je vložila, veliko je vsega. Na pomlad naj bi prišli prvi turisti, na pomlad … Joj, joj … Pa tak mir je pri nas. Nimam rad ljudi, ne rečem, znanci, žlahta, tujci pa … In kaj bom jaz, kam se bom jaz umikal? Zakaj me nista nič vprašala, kar tako, saj, saj … Njihovo je, jaz sem samo gost … O glej, lepe so, bogato obložen štor, ga je odmaknilo od skrbljivosti, ki je vrtala vanj; v njem se je razraščala mogočna goba zaskrbljenosti, nemira in užaljenosti. Ta boj je trajal že od lanskega poletja, ko sta začela zidavo. Vse je šlo zelo hitro, ker sta najela podjetje, vse plačala s posojilom, zdaj pa … Lomilo ga je, smrkalo se mu je, kihnil je. Moj mir, naša odmaknjena kmetija z lepim razgledom na dolino. Visoko smo, 1005 metrov. Na, zdaj pa bodo tacali tuji ljudje, na. O, kaj sem moral dočakati, ga je stiskalo, ga prelamljalo in sililo v zatajevan drhtljiv jok. Solze so padale na gobe. Z nožičem jih je previdno odrezal in polagal v leseno košaro, solznino je sproti obrisal. Nasmrkal se je, se ves iztresel in se zagledoval v ponosno bukovo drevje, že nekoliko ogoljeno, le tu in tam so še medlele barve, ker je začelo vleči od juga, kakor so napovedali.

Od nekod se je jemala megla, videval jo je med spodnjimi debli, kako počasi rine vse višje, topla, sluzasta, jemajoča pogled. Tod sva s Tilko grabila listje za nastilj, zdaj tega ne delajo več. Pa sva ga grabila, ja, prav tod, ga je vleklo v spomine. In spodaj na kolovozu je bil voz, na njem pa malica, malo suhe klobase, kruh in črna ječmenova kava v volneni nogavici, da je ostajala mlačna. O, kako sva grabila, kako je listje šumelo. In opoldan sva se malo ulegla na listje, si odpočila … Zdaj pa bo šel mir, ga je spet zagrabilo. Naslonil se je na deblo, vzel robec in izprhal mučno tesnobo, ki ga je v tem letu zatiščala in mu jemala voljo do vsega, samo še gobe je rad nabiral. Od dne, ko je izvedel, da se bosta šla turizem, je bežal v gozd, niti za vnučka se ni kaj dosti zmenil.

Daljni sosed ga je obiskal in mu čestital, da so se tako odločili. Da tak turizem že imajo na drugem koncu v teh hribih in da denar leti. Da so si opomogli, da sta dokupila svet, da prodata vse, kar pridelajo, da nočitve nesejo. Megla se je zdaj že navrtinčila tudi do njega. S težko motnjavo v očeh je pogledal v krošnjo, ki je bila na severu že vsa gola. Na jugu pa so se rumenorjavi listi še upirali slinastemu sivemu jeziku megle, težke in vlažne, dišeče po drugačnem času. Pobral je košaro in se predal varni poti, ki jo je tolikokrat prehodil. Doma je bil že moder velik nov traktor na dvorišču. Vnuček je sedel na kupu peska in se igral s plastičnim traktorjem. Za danes je že končal, je pomislil Jernej. No, saj, ta megla, saj. Petek je, saj … Mali ga je samo pogledal in mu rekel, da dela novo cesto. No, no, mu je pokimal. V veži se je ustavi in odložil košaro. Preobul se je in se namenil v kuhinjo. Ustavilo ga je glasno govorjenje:

»Prekleto! Pa kako niso napisali, še zdaj niso napisali,« je slišal zeta.

»Niso mogli, ker rabijo še poročilo sanitarne inšpekcije, ki pride v sredo, a štekaš?« mu je odgovarjala Katarina.

»Inšpekcije, inšpekcije, same inšpekcije. Ej, če bi prej vedel, da bo tako komplicirano, bi šel raje kam ven delat, kaj pa vem, to bi naredil. Pa tak papir, pa tako soglasje, pa to, pa ono. Pa se zavedaš, kaj bo, se zavedaš? Vstajala bova sredi noči, da bova lahko vse naredila. Križnarjeva poglej, ona vstaja že ponoči, da pripravi v kuhinji, pomaga ji hči, to že, najin Marko je še majhen. No, on, on nori ves dan v gozdu pa na njivah, svinje futra, se trikrat na dan tušira, da lahko pomaga pri strežbi, ko imata vse polno. Ma ne moreš bit kmet in natakar, ne moreš, ej. V kaj sva šla? Vem, vem, tvoja služba se zapira, štekam to.« Sledil je kratek premolk.

»Pa naj gre vse skupaj po gobe,« je zavpila Katarina. Saj, saj, po gobe, se je Jernej stesnjeno smehljal in potrkal na steklo kuhinjskih vrat.

Bojan Bizjak