Cvetna nedelja je uvod v velikonočno bogoslužje. V spomin na palmovo zelenje, ki so ga ljudje polagali na pot pred Kristusom, nosijo verniki na nedeljo pred veliko nočjo v cerkev k blagoslovu šope pomladnega šibja in zelenja.

Evangelij takole opisuje prihod Jezusa v Jeruzalem: »Ko so se približali Jeruzalemu in prišli do Bétfage ob Oljski gori, je Jezus poslal dva učenca in jima rekel: »Pojdita v vas, ki je pred vama, in takoj bosta našla privezano oslico in oslička pri njej. Odvežita ju in ju pripeljita k meni. Če vama kdo kaj poreče, recita: ›Gospod ju potrebuje,‹ in takoj ju bo poslal.« To pa se je zgodilo, da se je izpolnilo, kar je bilo rečeno po preroku, ki pravi: Povejte sionski hčeri: Glej, tvoj kralj prihaja k tebi, krotak, jezdi na oslici in na osličku, mladiču vprežne živali.

Učenca sta šla in storila, kakor jima je Jezus naročil. Pripeljala sta oslico in njenega mladiča, položila nanju svoja plašča in Jezus je sédel gor. Zelo veliko ljudi iz množice je razgrnilo na pot svoje plašče, drugi pa so lomili veje z dreves in jih razgrinjali na pot. In množice, ki so šle pred njim in za njim, so vzklikale: »Hozána Davidovemu sinu! Blagoslovljen, ki prihaja v Gospodovem imenu! Hozana na višavah!« Ko je prišel v Jeruzalem, se je vse mesto razburkalo in govorilo: »Kdo je to?« Množice pa so govorile: »To je prerok, Jezus iz Nazareta v Galileji.«

Žegnani les, ki varuje dom

Spomin na ta dogodek obuja simbolika velikonočnega zelenja, ki ponazarja palmove veje, ki so jih ljudje lomili in polagali na tla v pričakovanju Kristusovega prihoda. Ta stara krščanska šega, ki je znana že iz 9. stoletja, je verjetno, meni etnolog Niko Kuret, v Evropi prekrila zgodnejše, predkrščansko obredje, povezano z nekaterimi vrstami svetega rastlinja – dreves, grmov, zelišč in rož, ki naj bi pospeševalo rast in rodnost, odganjalo zle čare in bolezen ter varovale pred strelo in drugimi naravnimi nesrečami.

V mestih je zadoščala že oljčna vejica ali dve, ki so jo zataknili za razpelo, podobo ali ogledalo na steni, na deželi pa je bilo potrebno več blagoslovljenega šibja in zelenja, zato so ga povezovali v butarice. Na kmetijah so namreč gospodarji rastlinje po žegnu razdelili na razne kraje, kjer naj bi varovalo dom, imetje in pridelek, pa tudi družino pred nesrečami in boleznimi.

Butarice s pecivom

Skoraj povsem pa smo pozabili, da cvetni snop prvotno ni bil samo sveženj šibja in pomladanskega cvetja. Nanj, je opozoril etnolog Franc Kotnik, je bilo sprva vedno obešeno tudi pecivo, ki je bilo skupaj s šibjem in cvetjem deležno cerkvenega blagoslova in je bilo celo pomembnejše kot cvetje in šibje. To dokazujejo še vedno ohranjena imena za butarice po raznih krajih Slovenije: v vsej vzhodni Sloveniji na primer imenujejo cvetni snop presnec ali presmec, na Gorenjskem mu pravijo beganica, kar izvira iz gubanice, v Savski dolini mu pravijo prajtelj. V Gornji Savinjski dolini, v Ljubnem in okoli Gornjega Grada ga poimenujejo potica. Danes le še malo kje obesijo nanj preste, večinoma so ti snopi sestavljeni iz rastlinja, na katero včasih obesijo jabolko ali pomarančo.

Znamenite ljubenske potice

Butare na deželi pa so bile velike tudi iz nekega drugega razloga, ne le zato, da so po blagoslovu zelenje iz njih razdelili za blagoslov kmetije. Z njimi so se namreč vaščani tudi »postavljali, ali celo tekmovali,« piše etnolog Damjan J. Ovsec, dober poznavalec velikonočnih šeg. »Postavljali so se pred sosedi, fantje med sabo in pred dekleti. Ena vas je tekmovala z drugo vasjo, bogati so se postavljali pred revnimi, spretni pred manj spretnimi.« V Uršnih selih na Dolenjskem na primer so leta 2000 izdelali velikansko butaro z gredjo iz smrekove sušice ter bršljana, ki ga je bilo kar 20 kubičnih metrov, brinja, smrekovih vejic, pušpana, okrasnega grmičevja, veliko spomladanskega cvetja in tudi svežega sadja. Merila je kar 250,5 metra. Na Savinjskem izdelujejo v velikonočnem času snope, savinjski snopi so menda tako veliki, da morajo enega nositi trije fantje.

Najbolj posebne pa so seveda ljubenske potice, ki so od leta 2013 mojstrovina državnega pomena. Ime »potice« so dobile zaradi tega, ker so bile nekdaj butarice na Ljubnem izdelane iz boljšega kruha ali peciva in zelenja. Njihov nastanek je povezan s posebno zgodbo. Proti koncu 19. stoletja bila na Ljubnem navada, da so fantje med seboj tekmovali, kdo bo na cvetno nedeljo k posvetitvi prinesel največjo in najtežjo potico. Ker je bil Jože Poličnik šibke postave, se ni mogel kosati z močnimi vrstniki, zato se je odločil, da bo, če ne more narediti največje in najtežje potice, naredil najlepšo. Tako je leta 1887 na cvetno nedeljo namesto običajnega snopa prinesel k blagoslovu v cerkev potico v obliki tesarske krošnje (kot znamenje iz vsakdanjega kmečkega življenja). Od takrat je zamisel ostala, samo motivi se spreminjajo iz leta v leto. Leta 1925 so blagoslovili potico, ki je predstavljala plug v naravni velikosti.

V ljubenskih poticah se prepletata lepota in uporabnost. Najstarejše potice, tiste iz vsakdanjega življenja, ponazarjajo orodje, ki se uporablja na domačijah in pri kmečkem delu: kosilnico, voz, jarem, predmete, povezane z notranjo opremo bivališč, na primer zibelko, otroško dudo, uro, pipo, ter glasbila – harmoniko, kitaro, citre, liro in bobne. Mlajše so upodobitve živali, kot so zajec, ptič in veverica. V tretjo skupino potic sodijo simboli iz verskega življenja: križ, razpelo, kelih, škofovska kapa in palica, golob, velikonočno jagnje na mašni knjigi. Paleta izdelanih potic je izjemna, saj se vsako leto pojavljajo nove.

Prava ljubenska potica je samo tista, ki je izdelana ročno. Spletajo, povijajo, ovijajo in lepijo jo iz svežega zelenja, lubja in plodov, kakršne najdemo na Ljubnem spomladi. Predmete krasijo rdeče jagode bodike ali božjega lesa, drobni rumeni cvetovi drena in bršljanovi listi. Na ljubenski potici tudi ne sme manjkati jabolko ali pomaranča. Jabolko je tista pika na i in v časih pomanjkanja je bilo še posebno imenitno, če jih je bilo na potici več.

Katero zelenje in veje?

Na Gorenjskem je moralo biti nekdaj v beganici sedem vrst lesa: beka (vrba), leska, cvetoči dren, čmež, hudales, bršljan, brinje, za okras so dodali cvetočo češnjo, ki je prej zacvetela doma na toplem. Dodali so ji tudi vresje in jo opasali z vencem jabolk – za vsakega v hiši po eno. »Gruntarske beganice,« piše Ovsec, »so bile mogočne in košate, bajtarske večinoma sloke in tanke.« V Gorjah nad Bledom so imeli drugačno pravilo: za izdelavo beganice je bilo treba uporabiti devet vrst lesa, nazadnje še tiso, ki jo je bilo zelo težko dobiti, in oljko, ki je beganici šele dala veljavo. Če je ni bilo, so spet menili, da se je blagoslov ne bo prijel.

Na Jezerskem so presneci narejeni iz vrbovih šib, pušpana in bršljana, dodajo jim nekaj jabolk in pomaranč. V litijski okolici dajo v butaro še šop sena, na krhlje narezan krompir in božji les. Tam, kjer uspevajo oljke, so oljčne vejice v butaricah povsem nadomestile drugo zelenje, saj so močno simbolno povezane s prihodom Kristusa v Jeruzalem, v Istri pa nosijo k blagoslovu zgolj oljčne veje.