Človek, ki je povezan z zemljo, najbolje čuti ta njen utrip. Pripoved se začenja s prizorom, v katerem Jožica sadi sadike zelja na vrtu, in te jo vedno spominjajo na to, kako jih je z veliko ljubeznijo iz semena vzgajala in sadila že njena mama … Tako se v zgodbi nenehno prepletajo življenje in minevanje, začetek in konec, sedanjost in spomini. Ob branju bodite pozorni na to, kako lepo je izpeljana dinamika menjavanja vseh teh dvojic.

V. K.

Zelje

Nestalno aprilsko vreme se je z vetrovnimi dnevi končalo in začeli so se prvomajski dnevi z močnejšim soncem, cvetočo naravo. Košate »bele neveste«, ki so zaljšale pokrajino s svojo lepoto, so dan za dnem izginjale v bujno rastoče zelene krošnje. Trajnice so razkošno dehtele. Postajalo je vse topleje. In gospodinje so ena drugo že spraševale, koliko ima katera že posajeno po vrtovih.

Od zime se marsikdo naveliča stalnega dela v hiši in prvi spomladanski žarki pritegnejo na vrtove in gredice. Kako prijetno je rahljati z motiko komaj posušeno zemljo in veličasten občutek je, da se novo življenje spet začenja s prvim sajenjem.

Jožica je odložila košaro s sadikami zelja in premerila velikost zemlje, kamor jih bo posadila. Nekaj sadik ima, toliko da bo imela nekaj zelja pri roki za solato, ko bo zraslo, naredila bo zeljnate krpice, pa še sladko kuhano zelje kot enolončnica gre v tek.

Polnila jo je mamina toplina. Ko je še živela mama, je bilo prvo seme, ki ga je zgodaj marca posejala na prisojni strani vrta, zeljno seme. Dobro ji je uspevalo. Mamina prva skrb spomladi je bila, da bo zelje dobro vzkalilo in bo imela lepe, čvrste sadike. In jih je res imela. Skoraj vedno. Čvrste, bujne in obilo. Ko je posadila, kar je nameravala, je ostalo razdelila vsaj še dvema gospodinjama. In jeseni so zrasle velike zeljnate glave. Jožica je jeseni z naribanim zeljem napolnila skoraj tri četrt kadi. To delo je bilo prihranjeno za čas, ko so njive že bile posejane in je šlo delo počasi h kraju.

Skopala je jamice v zemljo, jih pognojila in zagrebla. Tako prijetno je bilo čutiti drobno prst, kako se je drobila med prsti in dajala občutek polnosti in življenja.

Kad z zeljem so jeseni postavili v globljo klet, ker je bilo tam precej hladno, in ko so se začeli spomladi mešati južni vetrovi, je zelje ostalo dalj časa sveže. Bilo je vsak teden na mizi in mama ga je vzela iz kadi za celo skledo. Skoraj vedno ga je prej oprala in na vrh nalila svežo vodo. Vsakokrat, kadar je zelje jemala iz kadi, je pomislila na priletno Nančko, ki je živela sama v hribu. Vedela je, da pride ponj. Nikoli ji ga ni računala. Pa še kateri drugi ženski ga je dala za en obrok.

Nančka je prihajala z brega in se je morala iz doline zopet rahlo povzpeti v breg. Leta so jo dajala in težko je hodila. Ko je prisopihala v kuhinjo, je z očmi najprej iskala prostor, kamor bo sedla. Pri vratih je bil leseni zabojnik s pokrovom za drva. Bil je kakor nalašč zanjo.

»Komaj sem prišla,« se je lovila za prsi. Takrat v vasi še ni bilo tako pogosto razporejenih telefonskih priključkov kot danes, trije premožnejši vaščani so ga imeli. Kaj šele da bi imel vsak mobitel. In Nančka je od zadnjič dobro vedela, kdaj naj pride, da bo zelje vzeto iz kadi. In če sta ji mama ali Jožica želeli s čim postreči, ničesar ni želela vzeti. Posodo kislega zelja, ki ji ga je mama namenila, da ga bo vzela s seboj, je prislonila k sebi.

»Nič ni boljšega od tega zelja,« je govorila in si ga s prsti nosila v usta. Obraz in oči so ji žareli; z zgubanimi, napol očrneli prsti je objela mamo in si jo pritisnila k sebi, da je bilo mami malce nerodno. Ne vem, če bi mogli Nančko s čim drugim razveseliti bolj kot s kislim zeljem. Sama si ga zaradi let in bolezni ni mogla več pridelati. Mož ji je pred leti umrl, otroci so odšli po svetu.

Mama je pozimi šivala in ko je Nančka sedela na zabojniku v kuhinji, je opazovala njeno delo. Slišala je bolj slabo, a videla odlično.

»Mimo ciljaš,« je rekla mami, ki je sedela pri mizi in vtikala nit v šivanko. Nančka se je smejala. »Daj meni, ti bom jaz vdela sukanec v šivanko.«

Jožičina mama, ki je bila mnogo mlajša od nje, še z očali ni videla prav dobro. »Lahko ste srečni, da imate tako dober vid,« ji je odgovorila in šivala dalje.

Nančka ni imela elektrike, svetila si je s petrolejko. Brati je sicer znala, a če je brala, je prebirala molitvenik.

Nančka in mama sta še poklepetali nekaj časa, potem se je poslovila.

»Šparaj zelje zame, drugič spet pridem,« je dejala in njena sključena postava se je počasi izgubljala po poti v gozd. Nančke potem dolgo ni bilo na obisk.

Bilo je sredi zime. »Zelje imam narejeno. Odnesi ga Nančki. Od nikoder je ni,« je rekla nekega dne mama Jožici z nekoliko zaskrbljenim glasom, saj je Nančka navadno pogosto prihajala. Zima se je pobelila s snegom. Jožica se je napotila v malo oddaljeni breg. Tudi sama je že nekoliko pogrešala sključeno ženico, ki je že nekaj časa ni bilo na spregled. Dobro ji je del sprehod v belo odeto naravo. Z rahlim nemirnim pričakovanjem se je vzpenjala v breg proti njeni koči. V vrhovih je rdela večerna zarja, ko je prispela do njenih vrat. Pritisnila je na kljuko in vrata so se škripaje odprla. Stopila je naprej, v kuhinjo. V notranjosti je bilo precej temno. Na mizi je tiktakala starejša budilka, od štedilnika je vela rahla toplota in plavala po sajasti kuhinji. Poleg štedilnika je na visoki leseni postelji zagledala sključeno telo, ki se je ob njenem prihodu rahlo premaknilo. Jožica je stopila bliže. Nančka se je rahlo nasmehnila.

»Dolgo vas ni bilo k nam, pa sem jaz prišla do vas. Zelje sem vam prinesla,« je Jožica poskušala razveseliti bledi obraz.

Nančka je premogla le medel smehljaj: »Kako rada sem imela to vaše zelje. Zdaj mi nič več ne paše. Peče me v želodcu, zelo peče. Samo kakšen požirek žganja mi občasno omili bolečine.« Vzela je šilce žganjice in naredila požirek. Potem si je olajšano oddahnila. Za nekaj časa. Jožica je nemo strmela predse. Ni vedela, kaj naj reče. Pretresena je dejala: »K zdravniku bi morali.«

»Noben zdravnik mi ne more več pomagati. Moj čas prihaja. Na drugem svetu ne bo več trpljenja. Dovolj sem ga imela na tem svetu. Hvala za vašo dobroto, posebno mami,« je dejala s težavo. In telo se je prepustilo notranji bolečini in trenutku, ki je naredil molk med njima.

»Morda vam bo naslednjič kaj bolje,« je želela Jožica pomiriti obe.

»Nič se ne boj zame, vse bo prav. Kar pojdi, tema bo zunaj in ne boš našla poti domov … «

Jožica se je prestopila. »Res moram iti. Vam pa Bog daj zdravja.«

Na Nančkinem obrazu je zopet bilo zaznati smehljaj, vendar nekoliko drugačen: takšen umirjen in spokojen, ki po srečanju odpušča prijatelja.

»Srečno hodi.«

»Zbogom,« je Jožica z drgetajočim glasom zaprla škripajoča vrata in stopila v temo. V zimsko jutro je Nančki pel zvon.

Jožica je posadila še zadnjo sadiko. »Kakšen bo pridelek?« se je menila bolj sama s sabo. »Ja, mami je zelo dobro uspevalo zelje, ampak tudi nje ni več …« Veliko spominov ima nanjo. Še vedno rahlja po isti zemlji, kot jo je ona, še vedno reže rože z istega grma, kot jih je ona, še vedno hodi po istih poteh, le da z nekoliko drugačnim srcem.

Štefka Bohar