S prenovo pa so tudi zamenjali vsebino objektov: stanovanjska hiša, postavljena tik ob cesti, je zdaj stavba s polodprtim prostorom za druženje, shrambo z orodjem in spalnimi prostori v zgornjem lesenem delu. Gospodarsko poslopje, umeščeno na breg nad reko, pa se je spremenilo v hišo. Obe stavbi sta tudi po prenovi ostali enaki v gabaritih, na primer višini in naklonu strehe, in legi. Izpeljani sta v značilni arhitekturi krajev ob Kolpi, z gradnjo v lesu in kamnu, sivo kritino, preprosti, toda skladni in lepi v nadrobnostih.

Tihotnost krajev ob Kolpi v zavetju kočevskega gozda ima za današnjega človeka, ki se sem umakne pred truščem sveta, poseben čar. Toda prvi priseljenci so prišli sem v času kolonizacije in zgradili tod manjše naselbine. Ena od njih je Bosljiva Loka, zaselek z nekaj hišami ob zgornjem toku Kolpe. Ti prvi naseljenci so si postavili hiške vzdolž ceste, zgrajene so bile iz gradiva, ki ga je bilo v okolju največ: lesa in kamenja. Vas je bila znana po urarjih, ki so znali popravljati stenske ure. Preživljali so se tako, da so oprtani s posebnimi nahrbtniki, v katere so shranili rezervne dele ur in orodja za popravilo, hodili po nekdanji Jugoslaviji vse tja do Vojvodine popravljat stenske ure.

Bosljiva Loka danes nima več toliko prebivalcev kot nekdaj, otroci so se odselili, šli so za kruhom in boljšim življenjem. Vendar je čas prinesel svoje: zdaj tod oživlja turizem s kajakaštvom, pohodništvom in kolesarjenjem. Tu in tam se kdo vrne sem v poznejših letih, ker ga vežejo na domačijo spomini. Lepa okolica, mir in lepota teh krajev pa pritegnejo tudi koga od drugod.

Tako so pred leti kupili Galetovi eno prvih domačij v obcestnem nizu naselja, z imenom Štimec, domačini pa jo poznajo pod imenom Matiče. Lastnik je želel v dolino ob Kolpi vrniti življenje, želel je imeti prostor, kjer bi lahko organiziral druženja, praznovanja, prireditve ipd., kjer bi se vaščani družili in znova bolj povezali med seboj.

Skedenj se spremeni v hišo

»K značilni podobi hiš na Kočevskem so pripomogle tudi vremenske razmere, razgibanost zemljišča in usmerjenost v živinorejo in gozdarstvo. Kljub temu so stavbe lepe. Zaznamujeta jih harmoničnost, s katero so stavbni deli urejeni v celoto, in preprostost podrobnosti. Za umetnostne presežke v teh za življenje zahtevnih razmerah nikoli ni bilo možnosti,« piše poznavalka slovenskega podeželskega stavbarstva arhitektka dr. Živa Deu.

Ko je sedanji lastnik kupil domačijo od prejšnjih lastnikov, sta bila stanovanjska hiša in gospodarski objekt na videz še povsem ohranjena. »Toda ko smo hoteli prenoviti streho in začeli z odstranjevanjem,« pripoveduje arhitekt Iztok Rus, »se je hiša preprosto sesula vase, ostale so le stene. Drugače je bilo z gospodarskim poslopjem, starim okoli sto petdeset do dvesto let: njegova lesena konstrukcija je bila sicer delno načeta, vendar je bila še vedno trdna.«

Lastnik je želel ostanke hiše sprva odstraniti, toda po pretehtavanju in premišljevanju sta z arhitektom sklenila, da bosta zadevo rešila drugače, da bosta zamenjala vsebino objektov: večje gospodarsko poslopje z lepo lego ob Kolpi se bo spremenil v hišo, ta pa bo postala gospodarsko poslopje. Lotili so se prenove. »Stanovanjski objekt,« pripoveduje arhitekt, »smo preuredili tako, da ima velik odprt prostor za druženje, ki je odprt na dvorišče. Ker je zaradi enotne podobe vasi pomembno, da hiša ostane taka, kot je bila prej, smo zidove s cestne strani ohranili. Prej so bili skeletni, narejeni iz ilovice in polnjeni s slamo, zdaj pa smo uporabili kamen, iz katerega je bila zgrajena hiša, pa ga je ostalo pri delnem nujnem rušenju toliko, da smo ga lahko uporabili za steni.«

Današnja hiša domačije in hiše ob Kolpi stojijo na kamniti škarpi v takšni višini, da Kolpa tudi v obdobjih, ko najbolj poplavlja, nikoli ne seže više kot do tretje stopnice objekta. Tako je, ker so ljudje nekoč gradili premišljeno in iz izkušenj z okoljem.

Notranjost: kombinacija starega in novega

V današnji hiši je urejena velika kuhinja z jedilnico in v zgornjem nadstropju apartmaji za goste in lastnikov spalni del. Zgornje prostore so razširili tako, da so leseno stropno konstrukcijo pomaknili navzven na levi in desni strani. S tem se je tloris povečal in na desni strani so pridobili prostor za apartma in pridobili na spodnjem delu teraso, na levi strani pa so umeščeni servisni prostori – kurilnica in shramba.

V hiši je veliko lesa, lastnik, ki se tudi sam ukvarja z izdelovanjem pohištva, je pri opremi sestavljal kose pohištva, ki jih je kupil na bolšjih sejmih ali pri ljudeh po dolini. Tak značilen kos je na primer mizica s predalom. Druge lesene pohištvene kose iz masivnega lesa, kot so mize, kuhinjska omara, pa je naredil sam z mislijo na skromen, racionalno urejen kočevski podeželski dom. Mehkobo mu daje svetla barva sten in čipkaste zavese z rišeljejem ter številni drobni predmeti, ki iz bivališča naredijo prijazno domovanje. Lastnik je ob prenovi želel tudi z njo dolini ob Kolpi deloma vrniti življenje, da bi se na njegovi domačiji zbirali vaščani in drugi obiskovalci, se družili in povezovali. In to mu je tudi uspelo.