Češnje so darilo, sadeži ljubezni, veselja, ki ga prinašajo vsako leto zmeraj novim otrokom. Naročje poletja je razkošno in radodarno. »Na pragu poletja,« pravi avtorica, »bo čas češenj minil, a poletje bo spremljalo mnogo več: kar polni prazne dneve, kar nasuje v prazen pehar, kar pljuskne čez tolmune, kar sredi teme zažari … Je ljubezen, ki nikoli ne mine.«

V. K.

Češnja

Čas okoli sredine junija napolni še tako željna otroška usta s hrustljavimi rdečimi češnjami. Pregovor pravi: »Sveti Vid, češenj sit.« Seveda, če je letina ugodna in spomladi ni pozebe. Menda so redki otroci, ki ne bi marali zobati sladkih češenj.

Cilka je bila sredi osnovne šole. Doma niso imeli češenj. Po dedovem pripovedovanju je tik ob gozdu raslo drevo, ki je rodilo debele, rumenkasto rdeče češnje. A se je gozdno drevje razraslo v sadovnjak in zadušilo češnjo. Potem dolgo ni bilo nobenega drevesa s tem imenom, ki bi potešilo željne poglede po rdečih sadežih. In drevo tudi ne zraste kar čez noč.

Vedno se najdejo dobri ljudje, in tako sta bila Cilkina mama in ded skoraj vsako leto povabljena na obiranje češenj k Rozini. In največje navdušenje je pri tem čutila Cilka. Vsako poletje, ko cvetoči maj osuje cvetoče veje in je z junijem okopavanje na vrhuncu, je Cilka težko pričakovala, ali jih bo »teta« Rozina povabila nabirat češnje. To novico je prvi prinesel ded.

»Čez dva dni bodo češnje najbolj primerne za obiranje. Rozina je rekla, da lahko pridemo.« Kako je bila Cilka hvaležna dedu za to novico!

Vsako leto, ko jih je Rozina povabila, je bil to za Cilko praznik. Navadno so že vnaprej poizvedovali, ali ima njihova češnja kaj plodov na vejah. Če je bila letina slaba in ni bilo mogoče pričakovati veliko pridelka, so z obžalovanjem sprejeli vest. Ded v poznejših letih ni hodil več obirat češnje, saj ni mogel več na drevo, a je poskrbel, da je dobra novica prva prišla od njega.

Cilka in mama sta se veselili dneva, ko sta se odpravili k Rozini na breg po češnje. Običajno je bilo to v nedeljo popoldne. Čez teden si je mama težko vzela čas za obiranje češenj. Cilka si ne bi mogla predstavljati, da ne bi šla zraven. To je bil zanjo skoraj pravi izlet, pa čeprav ju je z mamo pot vodila samo skozi vas na vrh brega do druge vasi.

Že ves maj jo je nekoliko stiskalo od tesnobe, kot najbrž marsikaterega šolarja, saj so si učitelji proti koncu šolskega leta za vsakogar posebej natančneje nadeli očala. Če ne prej, je zdaj šlo zares. Ko je Cilka vedela, da se ji ni treba več bati za dober uspeh, in je imela ocene zaključene, je s prijetnim občutkom, da bo tudi to leto razveselila mamo in očeta s svojim lepim šolskim uspehom, toliko lahkotneje spremljala mamo.

»Vzemi vendar, da boš tudi ti nabirala! Češnja ima spodnje veje čisto pri tleh,« ji je prigovarjala mama.

Cilki je bilo po godu, da bo tudi sama lahko nabrala svoj del.

Ko sta z mamo prispeli na vrh, sta že od daleč zagledali češnjo z rdečimi vejami. A nista bili sami. Tudi drugi ljudje so prišli nabirat češnje. Prijazna gospodinja ju je lepo sprejela.

»Trezika, ti boš šla na drevo, deklica pa lahko nabira spodaj,« je rekla Cilkini mami. Rozina je bila zlat človek. Zaradi njene dobrote so bile češnje še enkrat boljše. Že zaradi tega, ker so bile dobri in iskani sadeži, in ker se je Rozina trudila, da bi mama in Cilka ne šli praznih rok domov. Prizadevala si je in svetovala mami, na katero vejo naj stopi, da si jih bo lažje nabrala.

Cilka pa si je počasi polnila posodo in ugotavljala, da ima češenj že za pol posode.

»Imam jih že dovolj,« je rekla mami.

»Pridno nabiraj, da bova kaj prinesli domov,« je mama spodbujala hčerko. Vedela je, da bodo češnje, ki jih bosta prinesli domov, šle vsem z veseljem v slast. Trgovine takrat niso premogle južnega sadja, izbira je bila skromna. Zato je bilo takrat toliko več vredno drobno rdeče sadje, ki pred poletjem razvaja staro in mlado.

Rozina se je dodobra razgovorila s Cilkino mamo, njem mož pa je prinesel grablje, da je lahko češnjeve veje potegnila k sebi. Mama Trezika je bila spretna in je hitro napolnila posodo, ki je bila večja od hčerkine. Bera je bila polna. Cilka je bila v zadregi, ko je mama spraševala Rozino, koliko je dolžna, saj sta imeli obe posodi do vrha polni.

»Lahko bi nabrali še več,« je dejala gospodinja Treziki. Običajno ni šlo za plačilo. Rozina ni hotela slišati o tem. »Za vse je dovolj, vsak si lahko nekaj nabere.« Njene mehke besede so potrdile izrečeno.

Mama Trezika in Cilka sta se presrečni z napolnjenima posodama vračali domov. Vmes sta med potjo hrustljali vabljive češnje. Kadar sta se predolgo zamudili pri Rozini in je že postajalo temno, so v temi oživele kresničke, drobne zelenkaste lučke. Cilka jih je lovila, a je ugotovila, da so takšne v zraku najlepše.

Češnje, kresničke in ježek, ki je pomotoma zašel v domačo kuhinjo ter kalil nočni mir s tekanjem in škrabljanjem z nožicami po linoleju, vse to je spominjalo Cilko že davno potem, ko je odrasla, na zgodnja poletja, ki so bila že daleč, a tako blizu.

Še lep čas ni bilo pri hiši nobene češnje, ded jih je poskušal scepiti, a mu ni uspelo, dokler ni mladi rod zasadil več sadik mladih češenj. Cilkina mama jih je z občudovanjem ogledovala.

»Tako zelo sem si želela, da bi imeli češnjo pri hiši, vendar nisem doživela tega. Vi boste dočakali, jaz pa ne bom …«

Ko Cilka trga češnje z vej, ji v srcu zvenijo mamine besede. Vnuki si jih obešajo za ušesa in se smejijo s polnimi ustih sladkih češenj. Še vedno je v njej živa Rozinina češnja na hribu; do mile volje sadežev sta si z mamo lahko nabrali z nje.

Na pragu poletja bo čas češenj minil, a poletje bo spremljalo mnogo več: kar polni prazne dneve, kar nasuje v prazen pehar, kar pljuskne čez tolmune, kar sredi teme zažari … Je ljubezen, ki nikoli ne mine.

                                                                                           Štefka Bohar