Mame ne damo!

Nekdaj je bilo na hribovskem podeželju drugače. Raztresene male domačije, skoraj vsaka na svojem pobočju hriba, tesno prislonjene v breg. Nizka poslopja, kamnite hiše, pobeljene zunaj z apnom in dolgim lesenim gankom, kjer so se čez poletje bahavo razcveteli gorenjski nageljni. Ob hiši hlev s podaljšano streho za kmečko orodje, lojtrnike, koše; blizu »pajštba«, čebelnjak … Kozolec s številnimi »štanti«, kjer se je poleti sušila detelja ali snopje žita ali pozimi zabasani s praprotjo, da ni sneg zametel vsega kozolca.

Lesen podboj škripajočih vhodnih hišnih vrat je bil dodobra izlizan od številnih okovanih čevljev. Temna hladna veža, na stenah in ob njih kmečki pripomočki, preprosto orodje, da je bilo pri roki in ponoči na varnem. Vrata v »hišo« – veliko izbo, v kuhinjo, v klet … Mala vrata nasproti vhodnim, bližnjica do hleva in svinjaka. Stopnice v zgornje prostore. Značilna kmečka hiša, kjer je po malem zaudarjalo po dimu iz krušne peči in iz štedilnika. Kjer se je v veži pomešal vonj hrane iz kuhinje s tistim z dvorišča – hleva, svinjaka …

Tam na nizkem stolcu je sedela suhljata ženica. Na kolenih je imela široko skledo, v njej krompir, ki ga je lupila. Punčaram, ki so hrupno vstopile, se je zdela zelo postarana. Ko so malo presenečene obstale pri vratih, se jim je z nekakšnim plašnim nezaupanjem nasmehnila s svojimi brezzobimi usti in si poravnala zbledelo krilo, ki ji je bilo zlezlo med kolena. Pogled ji je za hip obvisel na Ivani, nečakinji, pokimala ji je, nato se je spet posvetila svojemu delu.

Bilo je zgodnje poletje in pozno nedeljsko popoldne. Punčare, tako so jim starejši rekli, saj niso bile več čisto otroci, ne pa tudi še dekleta, so se pred tem potepale po vasi. Po pregretih kolovoznih poteh, razpotjih, gledajoč za redkimi najstniki, ki bi jih morda lahko srečale. Predvsem je bilo veliko hihitanja za prazen nič. Ali, bog vedi, za kaj!? Bila je pač nedelja, edini dan, ko so se popoldne smele družiti. Kajti po pouku med tednom so morali otroci takoj domov, kjer je bilo vsak dan že pripravljeno delo za vsakega od njih. Ivana je bila družabna prijateljica, a doma v odmaknjenem bregu, kamor sicer niso zahajale. Bila je iz številčnejše družine. Njeni bratje so že po večini odšli od doma – s trebuhom za kruhom. Doma je bilo še nekaj njenih sester, starši in teta. Tistega nedeljskega popoldneva so bile malo zdolgočasene, saj se na vasi, na praznih poteh ni nič dogajalo. Vreme je bilo lepo, sonce je sijalo, popoldne dolgo, postale so žejne.

»Pojdimo k nam, pri nas se bomo odžejale z domačim malinovcem. Lani smo v gori nabrali veliko malin!« je predlagala Ivana. Ob besedi malinovec jim do njihove oddaljene hiše ni bilo predaleč! In so šle. Se med potjo lovile, skrivale, dražile, smejale. Trgale so ob poti marjetice, izštevale venčne listke: me ljubi, ne ljubi, in vedno goljufale, da je bil zadnji – ljubi. Dasi ne vedoč, kdo koga, pravzaprav?! In Ivana jih je pripeljala v kuhinjo, kjer je njena ostarela teta v nedeljskem popoldnevu ob hladnem štedilniku lupila krompir! Domača punčara, Ivana, je takoj iz shrambe prinesla steklenico s sirupom, odlila v steklen vrč nekaj dišeče tekočine in s korcem iz škafa dolila vode. Omamno je zadišalo. Potem je vsaka dobila v skodelico malo sladkega malinovca: a bil je nebeško dober!

»Ivana,« se je Angela, ena od njih, sklonila k prijateljici in izzivalno vprašala: »kaj boste pri vas večerjali?«

»Si lačna?« jo je ta začudeno pogledala.

»Nee, ampak, ko vidim, toliko olupljenega krompirja …« Zasmejala se je.

»Veš, naša teta je stara,« ji je potiho, a resno razložila Ivana, »precej je onemogla, ne more več delati, vendar pogosto za naslednji dan nalupi krompir za krompirjeve žgance, ki jih mama skuha za zajtrk. Saj krompir pustimo v vodi čez noč,« ji je še razložila, ko je videla njeno začudenje.

»O, dekleta, bogdaj! Saj se malo poznamo, kajne? Lepo, da ste prišle na obisk! Ivana, si jim kaj postregla?« Bila je njena sestra, Meta, prikupno, brhko rdečelično dekle, desetletje starejše od njih, ki je tedaj vstopila v kuhinjo. V naročju je prinesla velik šop kumine in jo odložila na mizo. V pisanem predpasniku pa je imela drobno zelišče; tudi to je stresla na mizo.

»Žejne smo bile, malinovec sem pripravila,« je odvrnila Ivana.

»Pa samo malinovec …?!« Iz miznice je Meta prinesla pol hleba domačega kruha in nož ter vsaki odrezala in prijazno ponudila debelo rezino. Kako jim je teknil, dasi je bil ržen in precej suh. Nepričakovana, dobra nedeljska malica! Meta je nato razprostrla kumino po mizi, odstranila travne bilke in porezala spodnje dele stebel. »Dekleta, ali poznate kumino?« Nekatere je niso poznale. »Veste, to pri nas nabiramo za čaj. Ko se posuši, jo omanemo in seme je odlično zdravilo za pomirjanje, za želodčne težave. Raste ponekod po travnikih in pred košnjo jo je treba pobrati.« Preložila jo je na časopisni papir in odnesla na krušno peč. Nato se je posvetila drugemu zelišču. »Najbrž tudi tega ne poznate? To je plahtica, mi ji rečemo hribska resa. Naša mama, sestre in jaz ta čaj pijemo ob ženskih težavah …« Malce nagajivo jih je pogledala, opazila rdečico na njihovih licih, saj je bila zanje to še nekakšna prepovedana skrivnost. »Pa kaj bi vas strašila s tem, vse ob svojem času. Premlade ste, da bi imele ženske težave,« se je zasmejala in še enkrat preletela s pogledom vsako od njih.

Meti je bilo komaj 19 let, ko jo je zasnubil dolgonogi fant iz druge doline. Z domačega brega se je preselila na drugega, le da je bil ta bolj osončen in domačija malo bliže vasi. Od doma ni dobila kaj dosti bale; morda nekaj kubikov lesa iz že dokaj izpraznjenega gozda. S seboj je za doto prinesla pridne roke, svojo veselo naravo, razgledanost, iskrivost in prijaznost. Želela se je zaposliti, a mož ji je odsvetoval, rekoč, da je prav, če je kmečka gospodinja – in mati, doma! Dela je bilo res v obilju, malo manj zaslužka. Rojevali so se otroci, ustvarila sta si novo domovanje; večinoma s svojimi rokami. Tak čas je bil takrat. Malo po malo in je zrasla lepa stanovanjska hiša, nov hlev, tudi avto in seveda zanj le en voznik – gospodar. Otroci so rasli, rdečelični, navihani, skodranih temnih las po očetu, a tudi deklice, lepotičke – najbrž po mami.

Medtem je obvezno šolanje zapustila tudi generacija nekdanjih punčar.

»Kakšno leto naj ostane doma, potem …« Takšna je bila stara praksa na kmetih. Tisti: potem, je pomenil: se bo kam na kmete primožila! A čas v šestdesetih, sedemdesetih letih je to miselnost obrnil na glavo! Odpirale so se nove tovarne; obutvena, konfekcijska, tekstilna industrija … vse je bilo v razcvetu. Nove tovarne in obrati na podeželju s po 200 ali več zaposlenimi! Iz hribov so pritegnili vse mladoletne otroke z dokončano ali nedokončano osnovno izobrazbo. Jim ponudili trimesečno poskusno delo v proizvodnji in – redno plačo! V kuverti! Vsak mesec! Malokatera deklina je bila tedaj še pripravljena ostati doma ali se poročiti na kmetijo, kjer je bilo predvsem preveč fizičnega, slabo plačanega dela.

Po 35 do 40 letih dela delavcem pripada pokojnina. Tistim, kjer podjetje ni šlo prej v stečaj, ali kjer vodilni niso pozabili odvajati sredstev za socialno varstvo in pokojnino. Vmes se je marsikomu tudi stožilo po življenju na naprednih kmetijah; kjer je postalo delo večinoma strojno in se je nasploh bolje živelo. Delavce so vse bolj privijali z normami, čutilo se je pomanjkanje dela in odpovedi delovnega razmerja.

In se je končno pričelo brezskrbno upokojensko življenje! Odšteti je ob tem seveda treba vse tegobe, bolezni, staranje; skromna sredstva za preživljanje. V zameno pa dnevno 24 ur razpoložljivega časa.

Najbolj pogosti in izvedljivi so postali skupinski pohodi, krajši izleti, druženja.

Pa so šli; med hribi, v malo bolj oddaljene kraje.

»Tukaj pa imam jaz znanko, Meta ji je ime. Kdo ve, kako je z njo? Že dolgo je nisem videla,« je Angela ustavila zadihani korak pred njihovo lepo urejeno hišo in prislonila pohodne palice pod pazduho.

Prav po naključju je tedaj prišel okrog hišnega vogala dolgonogi možakar, pregret, že precej osivel, s koso na rami. Angela ga je takoj prepoznala; bil je France, gospodar, Metin najmlajši sin.

»O, dober dan, in ravno prav ste prišli!« ga je takoj nagovorila, »Vašo mamo poznam, Meto. Že dolgo je nisem videla. Kako je z njo, je zdrava?« je Angela v eni sapi pohitela z vprašanjem, da ne bi zamudila najboljšega trenutka.

»Pozdravljeni, poredko kdo pride tod mimo, lepo …« je možakar prijazno pokimal in jih pozdravil. »Ja, naša mama je pa žal precej oslabela.«

»Oh, a je torej v kakšnem domu za ostarele?«

»Ne, ne, to pa ne! Naše mame pa ne bomo dali v dom! Je bila vse življenje tako delavna in dobra za vse nas! Da bi sedaj morala od doma!? Ne, to pa že ne!« je še enkrat poudaril. »Saj jo lahko obiščete, v kuhinji je,« je dodal čez nekaj trenutkov in pomignil proti vratom.

»Samo za hip, samo toliko, da jo pozdravim,« se je Angela zmedena nekako nerodno opravičevala in že stopila proti odprtim vratom. Z enim samim pogledom je zaobjela vse. Na mizi nedotaknjena latvica kislega mleka, stara Meta je vsa drobna, sivolasa in prosojna sedela na udobnem stolu ob oknu. Na kolenih je imela časopis z zelenim naslovom, a ni brala. Dremala je. Potem tisti umirjeni, odsotni pogled, nasmeh. Angele ni prepoznala. Zato se je ta malo zmedena in negotova opravičila, se na hitro poslovila od Franceta in pohitela za pohodniki.

A v mislih se ji je kljub temu nenehno in še dolgo potem ponavljal napev neke lepe pesmi: ‘Nekaj pa je še takih ljudi, ki se jih človek razveseli, nekaj pa je … ki se jih človek razveseli!’

To so zagotovo tudi tisti ljudje, ki svojo srčnost in prijaznost že prineso s seboj na svet in jo potem znajo iz roda v rod deliti in širiti naprej!

Minka M. Likar