V svoji najbolj temeljni obliki pa je realistična pripoved, ki ima zmeraj veliko navdušenih bralcev. Pritegne nas z zanimivo zgodbo, zamislijo, slogom ali samim sporočilom. Med zadnje sodi zgodba Minke M. Likar o stiski in pomoči mlademu paru, ki se znajde v denarnih težavah. So dejanja, ki jih ljudem nikoli ne pozabimo. In ostanejo zapisana v srcu, tako kot je ostal zapisan tale spomin na prijazno pomoč stare sosede.

V. K.

Posojilo

Tisto leto je bilo kar naporno, ampak bil sem mlad, poln energije in načrtov za prihodnost. Kako tudi ne, pred tem sem se priženil k svoji Jani. Uredila sva si skromno stanovanje v podstrešnih prostorih stare pritlične hiše njenih staršev, na poti je bil že prvi otrok in z Jano sva se imela zelo rada! Vendar sem že takrat vedel, da samo ljubezen ne zadošča za srečno življenje in da bomo kmalu potrebovali več prostora. Razmišljal in tehtal sem možnosti, kako priti do večjega stanovanja. Morda kak prizidek k tastovi hiši? Tast je bil precej staromoden, premišljen, ni mu bilo po volji, da bi z dozidavo zmanjšali že tako majhno dvorišče. Jana se ni želela odseliti kam daleč stran; bila je navezana na dom in službo v neposredni bližini.

Tako sem začel razmišljati o novogradnji. V tistem času so bile kar dobre možnosti, ker še ni bilo vse pozidano! Živeli smo na obrobju vasi, hiše ob cesti so bile redke. Večinoma so bili okrog njih vrtovi, sadovnjaki in njive. Vsega po malem, da so bili mali kmetje samooskrbni. Ampak takrat so imeli za to drug izraz.

Najbližja soseda je bila Barba. Ko sem se vozil mimo njene hiše s svojim starim fičkom, je pogosto sedela pred hišo na stolu in vedno mi je prijazno odzdravila. Jana mi je povedala, da že dolgo živi sama; kot sosedje smo se dobro razumeli. Izvedel sem tudi, da sega njena parcela vse do domačega vrta. Ker sama ni mogla več obdelovati zemlje in kositi trave, se je po malem že zaraščalo. Nekoč sem se ustavil pri njej, ko je s palico drezala v zamašen odtok, seveda neuspešno, in sem ji pomagal. Prijetno se je pogovarjala, potožila sicer, da je starost betežnost, a ni bila nečimrna. Pozneje sem ji pokosil travo okrog hiše in postoril kaj, kar sama ni zmogla. Je rekla, da sem ji všeč, in se nagajivo zasmejala. Tisti »všeč« je bil iskren; všeč tak, kot sem takrat bil: mlad, postaven, deloven, zdrav in klepetav. Večkrat sva se tudi z Jano zadržala z njo v pogovoru. V meni se je že pletla nova misel, kako in kje bi prišel do gradbene parcele. S to mislijo sem šel na upravno enoto, oddelek za urbanizem, poizvedovat in res izvedel, da bi se tu blizu dalo zidati. To idejo sem razpredal na neposredno okolico in seveda na bližnje Barbino zemljišče … Imel sem še premalo poguma, da bi jo kar vprašal, tudi prihrankov z Jano še nisva imela prav veliko.

»Gospa Barba, že nekaj časa premišljujem, da bi vas nekaj vprašal, čeprav … ampak, saj pravijo, beseda ni konj …« sem se potem opogumil, malo ovinkaril in napeljal besedo.

»Najprej, Marko, nisem gospa, nikoli mi niso tako rekli!« je bila navidezno jezna, sem pa videl, da jo zanima, kaj jo bom vprašal. »Če bom vedela, ti bom odgovorila. Kot sem dejala … kar vprašaj!« Poskusil sem ji preprosto in logično razložiti, kaj me teži. Poslušala me je.

»Da je tule na vašem svetu zazidljivo. Kupil bi …« sem končno pokazal z roko in si skoraj nisem upal dokončati misli. Barba je bila kar tiho. Že sem se zbal, da sem jo užalil, razočaral, preveč presenetil s svojo idejo. Nekaj časa sva potem molčala, begala z očmi okrog; bilo je mučno za oba.

»O tem bom morala pa premisliti, Marko. Kot sem dejala, o tem bom pa morala premisliti,« je potem počasi odgovorila. Tistega dne sva se na hitro poslovila. Videl sem, da ni pričakovala tega vprašanja. Potem jo tiste dni, ko sem se vozil mimo, nikoli ni bilo videti kje zunaj, in postal sem postal malodušen, da sem se prenaglil. Jani nisem bil še nič rekel, v bojazni, da bi bila potem še ona razočarana; kajti tisto obdobje je bila najbolj osredotočena na svojo nosečnost in precej občutljiva.

Čez kak teden me je Barba pričakala ob poti s svojo spremljevalko palico in roglja rute, zavezane pod brado, sta migala sem in tja. Pomahala je z roko, naj ustavim. Srce mi je začelo hitreje utripati. Nekaj mi bo povedala …!

»Tako sem dejala, Marko, ja, tako sem dejala in upam, da ne bom razočarana in da boš ti zadovoljen.« Z obema rokama se je naslonila na palico, me prodorno pogledala in premišljeno spregovorila. »Ja, tako sem dejala, sem bila na pošti in sem se po telefonu slišala s sinom, ki je hudo daleč. Na tujem je in pravi, da se ne bo vrnil iz tujine in naj naredim tako, kot bo zame prav.« Malo si je oddahnila od težko spregovorjenih besed in nadaljevala. »Je rekel, naj prodam sedemsto metrov, vendar ne za manj kot milijon!« Bila je vidno upehana od povedanega. Milijon je bilo veliko denarja, težko ji je šlo z jezika! Ves vzhičen sem stopil iz avta in jo hotel kar objeti, a se je odmaknila. »Je rekel sin, da mora biti vse črno na belem, drugače nič, saj razumeš!?« Seveda sem razumel!

Tudi gospa Barba, tako kot jaz, se je bila nekoč primožila sem v vas. S seboj je pripeljala nezakonskega sina. Mož je bil že takrat v zrelih letih. Zaposlen je bil in v službo se je vozil s kolesom. Ona je bila doma gospodinja. Pogosto tudi v dninah pri kmetih in na domači njivi je pridelovala poljščine. Očim je sina sprejel prijazno, vendar ni čutil pravega očetovstva do njega. Barba je morala biti potrpežljiva z obema, da ni prišlo do ostrih besed. Sin je hitro odrastel in še mlad odšel, kot takrat veliko drugih, v tujino. Poredko se je vračal domov. Potem si je v tujini ustvaril družino. Pred desetletjem je tudi moža pokopala. Barba je tako izgubila oba svoja moška, družino. Bilo ji je seveda dolgčas, vendar starši nimajo vpliva ne na otroke ne na smrt. Počasi se je morala sprijazniti s tem, z bolečo samoto in s starostjo.

Prek zime mi je uspelo urediti večino dokumentacije. Nekaj denarja so nama »posodili« moji in Janini starši. S sosedo sva uredila kupoprodajno pogodbo, vse je bilo po predpisih in overjeno. Takrat sva šla v mesto, vse podpisala in izročil sem ji denar. Povabil sem jo na kosilo, branila se je.

»Kot sem dejala, Marko, samo en krožnik juhe bom; dovolj si že imel stroškov,« je vso pot vztrajno ponavljala. Naročil sem dve kosili.

Spomladi sem zgodaj začel z zemeljskimi deli, nekaj s stroji, a večinoma ročno. Kadar sem imel čas, sem pomagal drugim pri njihovih gradnjah, tako kot so oni pomagali meni pri betoniranju in zidavi. Spodaj v vasi je bila trgovina Gradnja, kjer sem kupoval gradbeni material. Marsikaj sem kar spotoma s fičkom pripeljal do parcele. Trgovci so takrat šli na roke tistim, ki so veliko kupovali pri njih. Ni bilo treba takoj plačati, ampak so stranki vse zneske zapisali v svojo knjigo z zagotovilom, da bo plačano do novega leta!

Če sem imel čas, sem kak dinar zaslužil tudi z nadurami in seveda kupoval gradbeni material. Postal sem zidar samouk, vse mi je šlo kar dobro od rok. Zadal sem si, da bo najina hiša imela streho pred zimo! Jana je bila na porodniški, rodila je hčerko, in skupaj s taščo sta pripravljali malico za delavce. Tast je kidal pesek in cement, a najraje je bil palir.

Pozno jeseni je bilo; samo streha je še manjkala na novi hiši. Poslovodja v trgovini Gradnji me je zadržal.

»Marko, upam, da si bil zadovoljen s tem, kar si to leto kupil pri nas?« Pogledal me je in opazoval moj odziv. V mislih sem hitro preletel veliko količino kupljenega materiala. »Kot veš, je pred novim letom treba poravnati račune.« V svojem zanosu gradnje sem bil kar pozabil na to in na visok znesek.

»Jaa, saj bom … seveda bom,« sem zajecljal. Med potjo domov sem se iztreznil. Kje in kako bom dobil toliko denarja? »Skoraj milijon in pol!« je bil rekel poslovodja. Kar vrtoglavica me je obhajala.

Milijon in pol … !

Tiste dni sem zelo zamišljen hodil po svojem gradbišču. Res sem se bil preveč zaletel z idejo, da bo hiša do zime pod streho. Ampak, kar je je! Pozabil sem na matematiko! Nekje si bova morala z Jano denar izposoditi! A kje? Pred koncem leta podjetja ne dajejo posojil! Morda banka, a s tako visokimi obrestmi, da se ne bi izšlo! Zdaj sem se zavedel, da graditi ni tako enostavno, kot sem sprva mislil.

Gospa Barba je večkrat prišla do roba gradbišča, a ni nas nadlegovala pri delu. Neko popoldne pa sem prav začutil njene oči na sebi. Pogledal sem tja in res mi je takoj odzdravila ter počasi prišla bliže.

»Kot sem dejala, Marko, zelo ste pridni!« Trpko sem se nasmehnil in le pokimal. »A je kaj narobe?« je prestregla moj pogled.

»Ne, nič ni narobe, samo …«

»Pa je nekaj narobe, toliko te pa že poznam. Kot sem dejala …« Potem sem ji pa povedal, da sem res precenil svoje zmožnosti!

»Več kot milijon sem dolžan v Gradnji in do konca leta moram poravnati račun. Potreboval bi posojilo, a kje naj ga dobim v tem času!?« sem zamišljeno končal z globokim vzdihom.

»Saj ti lahko jaz posodim, če zares potrebuješ!« je čez čas s premislekom rekla.

»Vi, gospa Barba! Vi bi mi posodili?«

»Kot sem dejala, ja, Barba sem, ne gospa! Koliko pa potrebuješ?« Nekaj svetlega je šinilo prek mojih oči.

»Rabil bi … rabil bi kar milijon …« Hitro sem preračunaval. Do konca leta bova z Jano dobila še vsak dve plači, ja, zelo na tesno bi šlo.

»Saj ti lahko posodim več, če potrebuješ. Kot sem dejala, lahko ti posodim milijon in pol, če je treba …?«

»Ampak,« se mi je kar zavrtelo v glavi, pomislil sem, da najbrž sanjam. »Ampak, gospa Barba, najbrž se šalite?!«

Trdo je nekajkrat potolkla s palico ob tla, videti je bila močno užaljena.

»Kot sem dejala! Vidim, da res potrebuješ denar, zato ti bom posodila! A torej milijon in pol rabiš?« Najbrž sem nagonsko pokimal. Misli in stvarnost me takrat niso dohajali. »Nič se ne boj, ne bom ti zaračunala obresti. Sedaj te pa že toliko poznam in Jano tudi. Kot sem dejala, pridi v ponedeljek po službi, prej ne morem. Milijon in pol ti bom pripravila.«

Kot v neki omotici kot v sanjah sem bil tiste dni. Mar je mogoče, da mi toliko zaupa?! Še bolj sem bil presenečen potem, ko mi je v kuhinji za mizo naštela cel kup bankovcev v vrednosti milijon in pol!

»Pa nič se ne izmišljuj, da bi kaj zapisala. Kot sem dejala, zaupam tebi in Jani. Ko bosta mogla, mi bosta vrnila. Res sta pogumna, da sta se lotila gradnje hiše. Veš, moj mož je bil skopuh, kot se temu reče, ampak, kot sem dejala, kar je prihranil, mi je zapustil. O njem ne bom govorila slabo, tudi lepe trenutke sva skupaj doživela. Pa parcelo sem prodala … Sama sem vajena skromno živeti, zato mi zadošča pokojnina po njem. Včasih mi sin pošlje kak priboljšek, vendar tega denarja skoraj ne potrebujem. Srečnejša bi bila, če bi se vrnil domov …«

Videl sem, kako ji je iz očesa kanila solza. Hitro si je obrisala oči z robom predpasnika. »Le pospravi denar,« mi je potisnila čez mizo velik kup bankovcev, kot da je s tem stvar končana.

Ko se sedaj spomnim na tisti čas in na gospo Barbo, mi je toplo pri srcu. Seveda sva ji posojilo v obrokih vrnila, a brez obresti, ker je tako hotela, in takrat je bila visoka inflacija. Naslednje leto je gradnja počivala. Midva sva se bolj posvetila družini. Sestrici Manci se je kmalu pridružil še jokavi bratec Jani!

Gospa Barba, kot sem dejal, kjer koli tam zgoraj biva vaša ljubezniva duša, vedno boste ostali z menoj v iskreni hvaležnosti in najžlahtnejšem spominu. Kot sem dejal …

Minka M. Likar