Tudi v januarski tišini se še malo pomudimo ob mislih na lepe praznične dni, ko se porajajo spomini, tako kot v kratki zgodbi Adventni venček hrani spomine iz otroštva domača hiša: vse polno jih je, dihajo iz slik in drobnih stvari, kvačkane zavese, gobelina z jesensko pokrajino, glinasta vaza s suhim šopkom, stare vezenine z motivom zimske noči. Veliko je spominov tega večera, ko Tina tiho vstopi v nekdanji dom, da bi pletla adventne venčke.

V. K.

Adventni venček

Tina je zaprla za seboj vrata domače hiše, v kateri je preživela skoraj več kot tri četrtine življenja, in vstopila v majhen prostor, ki so mu po domače rekli »preklt«. Zajel jo je občutek domačnosti, hkrati pa se je vanjo prikradla otožnost ob misli na čas, ko je vsak dan prihajala in odhajala skozi ta vrata. Vedela je, da jo doma nekdo čaka.

Kadar je prišla sem, se je v mislih začela pogovarjati z mamo. »Spet sem tukaj,«  je hotela potrditi svojo navzočnost. Kadar je stopila v hišo, so spomini spet oživeli. Neme stene, na katerih so visele podobe slik, in drobne stvari, ki so bile še vedno na svojem mestu, so dajale videz, kot da še vedno nekdo živi tukaj in kot bi hotele reči: »Premalokrat prideš, pozabljaš na dom, kjer je teklo tvoje življenje …«

   Razgledovala se je naokrog in po predmetih, ki bi jih morala očistiti. Njen prvi gobelin, izvezen z zelo tankimi nitkami, je še vedno visel na steni. Bila je zelo mlada, ko ga je kupila. In poleg ure je visel malo večji gobelin z jesensko pokrajino in belimi brezami. Bil ji je v tolažbo, ko ga je šivala po atijevi smrti. Nad kuhinjskimi vrati sta visela krožnika z motiviko slikarja Maksima Gasparija. Pravzaprav ni več natanko vedela, kako  sta prišla k hiši, hotela ju je imeti obešena nad vrati. Vrata v kuhinjo je še vedno krasila bela kvačkana zavesa s smrečicami v gozdu, ki je lepo ponazarjala zimsko belino, čas pred božičem. Tina jo je kvačkala nekoč, ko je bila v bolnišnici zaradi pljučnice. Glinasta vaza še vedno hrani suhe leskove vejice z resami, ki jih je Tina februarja nabrala mami za god. »Da, nekoč je bilo vse tako živo v tej hiši.«  Tu je našla občutke, ki jih ni mogla deliti z nikomer. Kadar je prišel kdo k mami na obisk, se je nalezel njenega sprejema in domačnosti prostora. »Kot hišica iz pravljice,« ji je nekoč rekla znanka, čeprav dom zdaleč ni bil moderno opremljen, ampak je bilo v njem toliko stvari iz različnih časov in krajev, da je vsakdo lahko našel nekaj zase, kaj, na čemer se je ustavil njegov pogled.

   Tina si je prizadevala, da mama v svojih starejših letih ni bila zapostavljena in odrinjena, zato je vnesla v dom nekatere svoje stvari, ki so olepšale prostor. In poskrbela za čistočo, ki jo je mama dolgo sama vzdrževala, dokler je mogla.

     Prišla je, da bo pletla venčke za advent. Saj jih je vedno, vsako leto. A tokrat je ne bo nihče spremljal pri njenem delu. Iz omarice, ki je premogla dva predala, je potegnila enega izmed njiju in začela brskati po starih, napol odsluženih predmetih. Našla je, kar je iskala. Tanko žico, klešče in žeblje brez glavic, ki jih je njen Milan že lani odrezal, da bi bolje rabili za svečke. Pogrešala  je čas in stožilo se ji je, ko je iz kuhinje od štedilnika prihajala prijetna gorkota, saj je poznonovembrski čas to že zahteval. Mama je sedela ob mizi ter lupila in rezala jabolka na krhlje. S štedilnika je dišalo po kavi. »Pridi, potem boš plela,«  ji je ponudila oboje. Tini je veliko pomenilo, da sta z mamo lahko kramljali o različnih stvareh. Kadar je mama skuhala kavo, sta jo pila oba z možem. Milan je rekel, da ni boljše kave od njene.

    November je bil za Tino vedno skrivnosten mesec, menda najbolj zato, ker je pred mnogimi leti v ta pusti, megleni mesec privekala na svet. Vsako leto, ko se je oktober pobarval v rjavo rumeno in so bili blizu vsi sveti, je začutila rahlo vznemirjenje.  Kot bi jo preveva otožnost  zaradi minevanja, hkrati pa jo je polnilo tiho hrepenenje po neskončnosti, ki se je po zimskem odmiranju na pomlad znova prebudilo. Navduševali so jo dolgi večeri, ko je zgodnji mrak popolnoma skrčil popoldan in je legla nad pokrajino noč. Morda je v njih začutila priložnost, ki se ji je vse poletje izmikala.

  Začutila je hlad in stopila k štedilniku. V zabojniku za drva je našla veje in odvržen papir ter nekaj polen, ki so ji  ostala od zadnjič. Očistila je ploščo, stresla pepel v vedro in poiskala vžigalice. Uprasnila je vžigalico, a je začutila, da zaradi vlage ne bo vžgala. Brskala je med stvarmi v predalu, ki so ostale še od maminega bivanja, in se zalotila, da bi lahko bolje poskrbela za dom,  ki ji je bil še pred časom tako ljub in domač. Našla je vžigalnik. Ogenj je kmalu požiral papir, prasketajoče se veje so izginjale v njem. Da, to je prava toplota. Tako jima je z mamo nekoč dejal prikupen možakar: »Ni je boljše od toplote, ki veje od štedilnika in zadiši po drveh!«

  Nekoliko tega je Tina čutila sedaj in se ozirala po kuhinji. Blizu štedilnika, poleg viseče kredence, je bila izvezena podoba zimske noči. Bila je zelo stara vezenina. Veliko vsega je bilo še na starem mestu, le prah se je nabral na mizi, predmetih, omarici. Vendar se ni želela ločiti od nobene od teh stvari. Rada bi, da bi spomini čim dlje ostali živi. Na tistem mestu pa ni bilo več zofe … Ko je mama zbolela, sta jo Milan in sosedov Janez odnesla ven, na njeno mesto pa sta postavila bolniško posteljo. Takrat je bila mama že precej bolna.

   »Kolikokrat smo posedali na tej zofi!« so jo zajeli spomini. »Bila je imenitna. Imela je sijajen naslanjač za glavo, na njej ni bilo skoraj nikoli praznega prostora. Vedno smo se gnetli na njej.  Na steni še vedno visi slika Svete družine. Verjetno je prišla v hišo že pred mojim rojstvom. Ko je bila prva vnukinja Lina še majhna, je s prstom pokazala: ‘To smo mama, ati in jaz.’ Nam se  je zdela ta njena izjava nadvse prisrčna. Veliko smo se mudili v tej kuhinji, in skoraj vsak je najprej stopil k mami v to hišo, preden je prišel dalje do nas. Ko je bila hčerka Lara še majhna, smo vsi bivali v njej. Potem smo zidali novo hišo. Težko sem se navadila živeti v njej. A tako je. Počasi prej ali slej izpustimo iz rok, kar nam je bilo nekoč ljubo … Lara ima že svojo družino. In njeni otroci so radi prihajali k omi. Tako so klicali prastaro mamo. Tudi pohištvo je iz nekega drugega časa, današnjemu neznano. Kako vesela sem bila, ko ga je ata kupil. Bila sem sedmošolka in vsakemu bi rada pokazala v našem preprostem domu novo kuhinjo … Vsak predmet ima svojo preteklost,« je razmišljala Tina.

  Toplota je zaplavala po prostoru in Tini se je zdelo, da je kot nekoč. Da je nekaj življenja še vedno tu, čeprav se počasi oddaljuje.

  V adventnem času sta z mamo ob večerih in prižganih svečkah na venčku ugasnili luč. Tema se je v kuhinji z vsakim tednom manjšala, svetloba pa stopnjevala. Čim bliže je bil božič, tem več svetlobe je bilo na venčku, in ta je razsvetlila skoraj tri četrtine kuhinje. Na božič se je svetloba razlila po vsem prostoru. Sedeč za mizo ob adventnem venčku sta v molitvi dodajali še prošnje za mir, za zdravje, za blagoslov in ljubezen v družini, za dobro letino, srečo pri živini … Tako so minevale zime in poletja.

   V zadnjih letih, ko je bila Tina z družino v novi hiši, je z večernim obiskom pri mami sklenila dan. Redko se je zgodilo, da ni pred spanjem prišla še k njej. Potem je tudi sama lažje legla k počitku, če je vedela, da je mami dobro. 

   Pri mami je ostajala čedalje dlje, dokler ni mama obležala. Srčno si je želela biti  z njo, ko bo  prišel tisti zadnji trenutek. Ob Tinini navzočnosti in svetlobi sveče je odšla …

    Tina je vzela pručko in si pripravila zelenje, ki ji ga je narezal mož, in z nekakšno otožnostjo  začela polagati vejice na obroček ter jih zategovati. Tokrat ji nihče ne bo delal družbe. Ko je bila mama še živa, je Tina vedno v tem prostoru spletala venčke. Ko jih je naredila kakšnih pet, šest, jih je postavila na oceno. Z leti njenega dela si je pridobila toliko izkušenj, da jih je lepo uskladila po barvi in materialu. Za nobenega ni bilo mogoče reči, da ni lep. A vedno se je našel kateri, ki se je po dovršenosti razlikoval od drugih. 

Zaradi takšnega maminega mnenja se je Tina vsako leto znova z veseljem lotila pletenja. V letih, ko je bila mama veliko mlajša, in tudi pozneje, ni bilo v navadi, da bi izdelovali adventne venčke. Morda so jih po mestih ali v gosposkih družinah, pri njih jih niso. Ta navada se je zakoreninila kasneje. Tina je pletla venčke za dobrodelni namen, enega izmed njih je izbrala za mamo in še za svojo družino.         

   Počasi je obroč z zelenjem rasel in Tina ga je že skoraj dokončala. Enega je že imela.

Zares, to poznonovembrsko opravilo ima svoj čar. Zelo si je želela, da bi se do tega časa večja dela zunaj končala. Zadnjo njivo je mož nedavno zoral. Dež napovedujejo. Navdajalo  jo je zadovoljstvo. Ni lepšega, če se delo na zemlji pravi čas konča. Potem ko prideta mraz in sneg, si pomirjen, da počiva zemlja tako, kot je potrebno.

  Tini se je zdelo, da bo to leto spet spletla venčke, kot vedno doslej. Rada je izbirala naravne okraske, saj so ji takšni bili najbolj všeč. Ob pletenju je ves prostor porabila zase. Bila je zatopljena v svoje delo, ko je začutila, da so se odprla vrata.

 Razveselila se je prihoda svoje vnukinje Line, ki je bila šolarka. »Prišla sem te pogledat. Kakšni lepi venčki! Tudi jaz bi rada naredila enega,« si je zaželela Lina. »Seveda, materiala je dovolj,« je bila Tina vesela njene želje. Dala ji je obroček in narezane vejice cipres, za katere se je mož zelo potrudil, da so bile lepe. Lina je že lani začela z zanimanjem posnemati babico pri delu. Pritrdila je žico na obroču in začela plesti. Venček je hitro rasel in naenkrat ga je bilo treba samo še dokončati. Babica Tina je bila navdušena nad njenim izdelkom, še bolj so žarele oči Lini, ko je ugotovila, da se njen venček skoraj v ničemer ne razlikuje od babičinega. 

 »Tudi svečke bom sama dala gor!« Lina je bila ponosna na svoje delo, ko je bil venček zares gotov. »Iz tebe še bo nekaj,«  je bila presenečena Tina nad svojo vnukinjo. »Venček bomo dali na mizo in že jutri prižgali prvo svečo. Mala sestrica Eva bo že takoj na začetku hotela upihniti svečko,« je razlagala Lina, vzela venček in ga veselo nesla pokazat svoji mami.

   Gorkota štedilnika se je izgubljala, Tina je obsedela med ostanki zelenja. Navdajal jo je prijeten občutek umirjenosti in zadovoljstva.

   »Kaj bi rekla sedaj na to mama?«

    S pogledom je objela venčke, ki jih je naredila, in pomislila: »Življenje je kot reka, kdaj se zajeda v obrežje, potem pa spet mirno teče naprej …«

                                                                                                                           Štefka Bohar