Polnočnica

Cene se je pogosto sprehodil ob ozarah svoje njive s pšenico in si zadovoljno kimal ob ugotovitvi, da je pšenica gosta in se je lepo ukoreninila, in če Bog da, da na pomlad korenine ne bodo pod ledeno skorjo pomrznile, če bo še potem vse prav, bo lahko letina dobra …

»Marica, kaže, da bo ozimina kar dobra. Preden zapade sneg, bom do božiča, te lune, še nekaj lesa posekal,« je povedal ženi pri kosilu. Prikimala je.

»Ampak, Cene, mrzlo je, da se ne boš pri golcanju prehladil …!« Zamahnil je z roko, češ, na vreme se ne kaže ozirati; da le ni preveč snega ali da ni les zmrznjen.

Teden pred božičem je zapihala burja, zjasnilo se je in mrčavo sonce je le medlo posijalo nekaj ur na vas. Cene, kot se je bil odločil, je res šel v gozd ter podrl nekaj starih bukev, nekaj sušic in hoste po obrobju travnikov. In se tudi prehladil. Ni bilo dovolj, da mu je žena vztrajno kuhala čaj z medom in žganjem. Imel je povišano temperaturo in je močno kašljal. Obležal je.

»Viš, letos bo prvič, da ne bom mogel k polnočnici,« je potarnal s hripavim glasom dan pred svetim večerom, ko mu je spet prinesla vroč čaj. Zaskrbljeno ga je pogledala. Saj je že kar vedela, ampak … želela je, da bi tudi tokrat, kot sta hodila že vse desetletje, lahko šla skupaj. »Nežka je že velika, bosta šli pa vidve,« je nadaljeval kot v tolažbo in opravičilo. Nič ni rekla, le zmajala je z glavo in se vrnila k štedilniku. 

Nežki je bilo deset let, bratcu Nejcu pa pet. Zadnja leta sta lahko že ostala sama, medtem ko sta šla oče in mama k polnočnici. Tokrat bo pač on, Cene ostal doma z malim za varuha. Nežka pa se je razveselila, ker je mama rekla, da je – že velika! – in bosta šli skupaj k maši ponoči.

Bilo je ustaljeno pravilo, hišni red in vsakoletna pobožna priprava na božično praznovanje. Predvsem so se strogo držali obredov. Marica je kurila in tiho hodila po hiši, a postorila je vse, kot vedno pred prazniki. Najprej je od podstrehe do kleti počistila hišo, oprala vse zavese, poribala lesene pode in stopnice, zamenjala vsem posteljnino in jo oprala. Nato je začela s peko. Najprej nekaj drobnega peciva, piškotov, ki morajo biti tudi na zalogi, če pride kakšen nenapovedan obiskovalec, da je kaj ponuditi. Potem – potica! Brez nje bi božič ne bil pravi praznik! Ker je bil Cene bolan, je pripravila le malo mesa. Pripravila ga bo takrat, ko bo dobil tek! Jaslice in malo smrečico so postavili vsi skupaj že prejšnjega dne.

Pod noč, ko je v oddaljeni cerkvi zazvonilo, je potegnila iz peči žerjavico, jo natresla v lonec z razlomljenim šibjem cvetnonedeljske butare, dodala malo smole, da je zadišalo, in sama z otrokoma šla okrog hiše. Cene in njegovi starši, ki so bivali v prizidku hiše, so jih počakali ob peči in potem so skupaj zmolili ob jaslicah veseli del rožnega venca. Nato so skupaj povečerjali.

»Nežka, pojdita sedaj z Nejčkom spat, te bom potem poklicala, da se bova oblekli in bova sami šli k polnočnici. Prav?« 

»Saj ne bom mogla zaspati, mama,« se ni Nežki prav nič dremalo.

»Le ubogaj in potrudi se; da ne boš potem pri maši zaspana. Pot bo dolga in zelo mrzlo je,« je mama bila odločna. Pospravila je po večerji in pripravila vse, da bosta z dekletom lahko pravočasno šli od doma. Volneni ruti, rokavice in tople nogavice, zimska plašča in najtoplejše krilo. Dolila je petrolej v laterno in očistila steklo, kajti noč bo temna! Luna, če bo kaj jasnine, bo vzšla pozno. Mrzel veter, ki je vse dni pihal, je osušil in ohladil zemljo. Snega skoraj ni bilo, razen, kar je bil pršiča veter napihal v zatišne kotanje. Studenci so že silili ven in moča na poti je sproti poledenela.

Marica je poklicala hčerko, bila je vsa krmežljava, a ni godrnjala, saj se je veselila, da bo prvič šla k polnočnici. Tiho sta se obe oblekli, Cene je sedel na krušni peči, pokašljeval in ju priganjal, da ne bosta pozni.

S prižgano smrdljivko, laterno, sta stopili v noč. Vsaka s svojo tanko palico, da sta lovili ravnotežje, kajti morali sta se napotiti v gozd, po strmini, kjer je bila le slabo izhojena steza prek korenin in kamenja. Dokler je bila farna cerkev odprta, so hodili po glavni, sicer kolovozni poti. A cerkev je bila – po poškodbi – že več kot desetletje zaprta za obrede, ker ni bilo varno in denarja za obnovo je bilo ves čas premalo. Tako so morali zdaj hoditi v nadomestno podružnično cerkev, ki je stala precej stran, na hribu. Veliko manjša je bila, zelo preprosta in brez električne razsvetljave.

»Moliva, Nežka,« je predlagala mama, ko je postal klanec nekoliko zložnejši. 

»Oh, mama, raje se o čem pogovarjajva …« 

Počasi so se začele iz drugih zaselkov in spodaj iz vasi svetlikati tudi druge drobne, migetajoče lučke prihajajočih vernikov. Žarki so metali drobne pramene svetlobe in sence so plesale po drevesih ob poti. Nežke ni bilo strah ob mami, Marica pa je svoj tihi strah hotela zatajiti z molitvijo.

Prispeli sta, skupaj s še drugimi, do cerkve. Upihnili so svetila, jih postavili v vrsto ob cerkvenem zidcu in pobožno vstopili v hlad in le s svečami za silo razsvetljeno ladjo stare cerkve. Otroci so morali stati spredaj in Marica je tiho potisnila hčerko vštric z drugimi naprej, saj se v cerkvenem hramu ni smelo glasno govoriti. Deklica je bila negotova, a ko je zagledala svojo tri leta starejšo sestričino Sonjo, se ji je nasmehnila in vesela pridružila. Obred je bil dolg, vsaj otrokom se je zdelo tako. Nekajkrat je močno zadišalo kadilo, ljudje so kašljali in smrkali in pevci na koru so vlekli svoje slabo ubrane zategnjene akorde. 

Po končanem svečanem obredu so cerkvene klopi spet zaškripale in verniki so počasi zapustili cerkev. Otroke je postarani mežnar ustavil in jih usmeril skozi zakristijo. Zunaj je bila gosta, mokra megla in tema. Sonja je prijela Nežko pod roko.

»Pojdi z menoj, mene ni nič strah, dovolj je svetlo, da bova videli iti! Tako ali tako bosta z mamo pri nas prenočili do jutra. Saj je bilo vedno tako, ker gredo zjutraj oni spet v cerkev!«

 Mlajša sestrična jo je začudeno pogledala. Spomnila se je mame, a bila je nadvse ponosna, da je bila Sonji enakovredna, prijateljica! Prijeli sta se za roke in hihitaje stekli navzdol po goličavi hriba.

Pred cerkvijo je najprej vsak poiskal svojo svetilko, nato so se našli sorodniki, si visoko zavihali ovratnike pred mrzlim vetrom in se previdno napotili proti domu. Marica je z ugasnjeno svetilko stala tik cerkvenih vrat. Čakala je Nežko. Pozdravila jo je sestra Ivanka, da bi, kot vsako leto po polnočnici, šli k njej, ki je živela le pol ure stran od cerkve.

»Nežko čakam, kam se je ta otrok potuhnil,« je Marica z ostrim očesom opazovala prisluškovala v temno okolico.

»Saj res?! A letos sta pa vidve sami? Je Cene res zbolel?« Mlajša sestra je le prikimala. Nenadoma jo je močno zaskrbelo: kaj če ni otroku tam za cerkvijo zdrsnilo, tam je grušč in strmina, tema, pa nobene ograje …! Nihče bi ne opazil …

»Ivanka, pojdiva pogledat okrog cerkve. Čudno se mi zdi, saj sem bila prepričana, da se dobiva tu, pred vrati.«

»Pa je res čudno,« je tedaj tudi starejša sestra prisluhnila v tišino. Vsi verniki so se bili že razšli. Le dvoje prestrašenih temnih senc je hitelo ob mrzlem, zasmetenem cerkvenem obzidju.

»Nežka, Nežka!« je Marica sprva po tiho, nato glasneje poklicala v gluho temo. Iz zakristije sta prišla le še župnik in cerkovnik in zaklenila škripajoča vrata.

»Marica, morda je Nežka šla z našo Sonjo, ja, najbrž je šla z njo!«

»A kako naj vem!?« Najhujši je mamin strah za svojega otroka!

»Pojdiva. Kar pojdiva do nas, boš videla, da sta že doma. Naša je navihana, veliko se je naučila od starejših sester, dokler sta bili doma.« Bilka upanja je Marici pomagala, da je poslušala sestro. Pohiteli sta, najprej skoraj stekli navzdol in naprej po kolovozu.

»Kako pa Cene, a je že kaj boljši?« je Ivanka hotela napeljati besedo.

»Še ne,« je Marica na kratko, odsotno odgovorila in pospešila korak. 

»Kaj pa ozimina, kako vam kaže?« je čez čas spet poskusila napeljati pogovor sestra.

»Cene pravi, da kar … Misliš, da sta res šli skupaj vaša in naša? Pa zakaj nista nič povedali?!« In je, že močno zadihana, še bolj pohitela naprej. Do nikakršnega pogovora ji ni bilo. V prsih jo je tiščalo, strah jo je vse bolj razjedal!

Ko sta prišli zadihani do hišnih vrat, je bilo znotraj vse tiho. Marici je od strahu zastajalo srce.

Vstopili sta, Ivanka je prižgala luč … nikjer ni bilo videti nikogar. Pogledali sta v sobo, v kuhinjo … 

»Sonja, Nežka!« sta obe glasno klicali.

Nobenega glasu ni bilo, nato je Ivanka prijela za rob odeje na krušni peči in dvoje zardelih dekliških obrazov je hihitaje se skočilo kvišku. Sonja je bila predlagala, da se pritajita in ju pozneje veselo prestrašita.

 »Než-ka …« se je Marica sesedla na klop. V glavi ji je zašumelo. Pritisnila je roke na prsi, odprla je usta, a so ostala nema, brez glasu. Solze so ji privrele po licih in vsa drhteča si je nato pokrila obraz in si brisala mokroto z rogljem rute.

»Nič ne maraj, Marica, otroci so nagajivi. Saj sem vedela, da bo vse prav!« je svojo hčer in sebe zagovarjala Ivanka.

V Nežki pa se je naenkrat prebudilo silno spoznanje, da ni naredila prav in da se je mama zelo bala zanjo. Tiho in plašno je zlezla s peči, se boječe približala mami in pokleknila prednjo.

»Mama, oprosti …« Potem se je stisnila k njej in jo močno, močno objela.

 Minka M. Likar