Lukov Luka

Lukov Luka je prišel k gospodu Sulcu v službo, potem ko ga je prejšnji gospodar nagnal! Prej so mu rekli hlapec, in to se mu je zdelo slabšalno. Ker je bil gospod Sulc bolj trgovec kot kmet, si je nadel naziv kar sam – pomočnik. Njegovo delo je bilo v bistvu podobno prejšnjemu, ali še pred tistim, le da se je pri gospodu Sulcu smel in moral pogosteje vrteti tudi po kuhinji. Sicer neroden, neotesan, kot je bil, je marsikatero steklo ali porcelan prezgodaj dočakalo svoj konec, ker se je razbilo. Ker sta bila za delo – in v hiši le sama, in še to dva moška, je bilo gospodinjstvo nezaželeno opravilo. Poskušala sta se mu izogniti z utemeljitvijo, kaj vse je treba še prej postoriti. Seveda je bil vedno Luka tisti, ki je potegnil krajši konec. Na njunem jedilniku je bilo pogosto meso, ki se je samo kuhalo na štedilniku, fižol in krompir pa suha mesnina in kruh. In nastradala je krhka posoda, ki je je bilo vse manj v kredenci, kuhinjski omari.

»Kajne, kajneda, Ferdo, saj je bilo že staro in okrušeno!« se je pohlevno izgovarjal Luka in s pasje vdanimi očmi gledal gospodarja, kako se bo odzval.

»Luka, to je bil dragoceni krožnik iz servisa moje spoštovane matere! Odtegnil ti bom od plače! Kako si lahko tako neroden?!« je bil gospodar oster in kratkobeseden. Na srečo je Luka vedel, da bo do naslednje plače to že pozabljeno.

Drugo njegovo najpomembnejše opravilo je bilo vzdrževanje para gospodarjevih konj. Bila sta iskra vranca in Ferdinand je bil zelo ponosen nanju. Luka je moral vsak dan od jutra do večera skrbeti zanju. Gospodar je bil zahteven predvsem glede tega, da sta se jima dlaka in griva lepo svetili. Z njima je včasih ob nedeljah, vpreženima v zapravljivček, odpeketal po cesti do katere od boljših obcestnih gostiln, da se je srečal s kameradi. Seveda je bila to tudi – baharija! Z njim je smel tudi Luka, pomočnik, da je vodil in poskrbel za konja. A v gostilni ni smel sedeti za isto mizo kot gospodar! Tedaj se je pomočnik več časa zadrževal pri konjih in se hvalil, da bi brez njega ne bila takšna, kot sta … ! Nekaj časa si je vedno vzel za pohajkovanje po glavni cesti in brez zadržka zijal v vaške dekline! Včasih se je njegovo pohajkovanje prehitro končalo, kajti ko so ga opazili vaši mulci, so začeli izza vogalov vzklikati: »Lukov Luka ga cuka! Luka ga cuka!« in podobne rimanke.

Luku se je zdelo zamalo, a da bi tekal po cesti za otroki, se mu je zdelo poniževalno. Na hitro se je sklonil, kot bi si zavezoval čevelj, pograbil kamen in zagrozil mulcem … Potem se je raje umaknil v zavetje gostilne.

Ko sta se gospodar in pomočnik vračala iz gostilne – to pa je bilo po navadi precej pozno in nobeden od njiju ni bil trezen – sta se skupaj drenjala na sedežu, se včasih objela in brez posluha zapela kakšen pivski verz.

Ferdinand Sulc, ki je podedoval lepo posestvo, a ni bil rojen kmet, tega ni obdeloval sam. Zemljo je dajal v najem in od najemnine si je lahko privoščil konja, ki tudi nista bila dobičkonosna. Lahko si je privoščil »pomočnika« in lahko si je privoščil – avto! V tistem času je bil v vsem okolišu edini lastnik avtomobila! Sicer je bilo to staro nemško ropotalo, a gospod Sulc je bil neizmerno ponosen nanj! Vozniški izpit si je bil seveda kupil za nekaj malih protiuslug pri birokratu; ceste pa so bile tedaj večinoma prazne: le kolesarji, konjske vprege in največ pešcev, ki so seveda radovedno strmeli v tisto čudo, za katerim se je dvigoval oblak prahu, ko je priropotalo mimo po sredi ceste.

S tem svojim avtom je bil Ferdinand Sulc dokaj všečen in si je bil »iz sveta«, iz bližnjega mesta, pripeljal lepo ljubico! Ni bil njena prva ljubezen, imela je sinka in dala mu je vedeti, da bo on, Ferdinand Sulc, na drugem mestu! Ker to ponosnemu trgovcu ni bilo všeč, njuna ljubezen ni prav dolgo trajala. A ljubica ni bila neumna: poleg sinka je odpeljala s Sulčeve domačije lep kupček denarja! Ferdinand se je sicer upiral, tedaj je prebrisanka zabliskala z lepimi očmi: »Samo poskusi se izmuzniti odškodnini, dobre zveze imam in te bom tožila! Potem boš videl hudiča!«

Zabegal je z očmi, skomignil z rameni, zmajal z glavo. Končno se je vdal prebrisani ženski ter ji izplačal nezasluženi denar.

Trgovec Ferdinand je imel dobro mrežo svojih strank in s tem zagotovljen prihodek. Kadar ni veseljačil, je bil v svojem poslu med tednom zelo dosleden. Večina njegovih strank je bila malih, a rednih. S kmetij iz vsega pogorja je namreč odkupoval surovo maslo, ki je bilo tedaj marsikje edini skromni, vendar redni prihodek družini. Odkupoval je tudi jajca ter poleti in jeseni gozdne sadeže: borovnice, robide, gobe pa tudi orehova ali lešnikova jedrca. Skratka vse, kar je lahko, je uporabil njegov poslovni tovariš, hotelir v mestu, ker je bilo blago kakovostno in sveže. Sulc se je na srečo tudi držal reda in je strankam takoj izplačal denar na roko.

Gospodinja Poldna je vsak teden v pinji naredila surovo maslo, smetano zanj od mleka dveh krav je ves teden hranila na hladnem v shrambi. Mleko je bilo seveda treba vsak dan najprej posneti na posnemalniku. Sitno delo, predvsem, ker je bilo ta pripomoček treba vedno znova sestaviti, po opravljenem posnemanju pa razstaviti in vsak pločevinasti, kovinski delček pomiti v čim bolj vroči vodi brez detergenta. Njena hči Jožica je bila v štirinajstem letu in mami je že veliko pomagala v gospodinjstvu ali na vrtu. Bila je dolgonoga deklinica, še osnovnošolka, ki se je lepo razvijala, vendar še otrok. Tudi to delo je pogosto čakalo Jožico. Gospodinja Poldna je že dopoldne iz sveže pripravljenega masla oblikovala podolgovato štruco. Toliko časa jo je, kot bi obračala palačinko, stresala v široki skledi, da se je izcedil ves pinjenec. Nato jo je zavila v pergamentni papir, na katerega se ni prijemalo maslo, ga stehtala in dala na hladno.

»Jožica, obleci se, peljala boš maslo gospodu Sulcu!« je zaklicala hčerki, ki je sedela ob šolski knjigi. »Pa pohiti, da te ne ujame noč! In pazi, da ne izgubiš denarja!« je mati takoj dodala najpomembnejše naročilo. Zavila je maslo še v časopisni papir, ga previdno položila v pleteni cekar in obesila na krmilo kolesa.

Sulc je le enkrat na teden odkupoval maslo, da ga je naslednji dan dostavil s svojim avtom v mesto hotelirju.

Jožica je prislonila kolo ob steno in kot navadno snela s krmila cekar ter vstopila skozi odprta vhodna vrata pri Ferdinandu Sulcu. Po navadi je bil tega dne gospodar doma. Tokrat ni bilo v kuhinji, kjer je bilo za stranke prevzemno mesto, nikogar.

»Dober dan!« je precej glasno pozdravila in se ozirala okrog ter prisluhnila. »Dober dan!« je še enkrat skoraj zaklicala. Nato so zaškripala neka vrata in zagledala je Luka, ki je nekaj mlel med zobmi, se ji široko nasmehnil in ji stopil naproti.

»Gospoda Sulca iščem, maslo sem prinesla!«

»Kar v kuhinjo stopi, Ferdo ne more biti daleč,« je bil Luka takoj gostoljuben. Vstopila sta v kuhinjo, Jožica je kot navadno odložila štruco poleg tehtnice na polico. Nato je sedla na rob klopi ob mizi, da počaka gospodarja, ki bo stehtal maslo in ji izplačal denar.

»A ti si pa Poldna, kajne, zgoraj s hriba?« je začel pogovor Luka.

»Ja.«

»Pa nisi posebno zgovorna …«

Deklica je pogledovala proti vratom in si želela, da bi gospod Sulc čim prej prišel. »Kako ti je že ime, saj sem vedel …?«

»Jožica sem.«

»Ja, ja, kajneda, Jožica. Jožica – rožica! Kako lepo se rima, kajneda!« Pristopil je korak bliže k mizi. Začutila je njegov zadah po tobaku, najbrž tudi po alkoholu. Nagonsko se je odmaknila.

»Jožica – rožica, nič se me ne boj!« je zamljaskal in se spet zasmejal.

»Saj se ne bojim.« Bilo ji je neprijetno z njim sami v kuhinji.

»Kako lepe kodrčke imaš, kajneda, Jožica – rožica!« Stegnil je roko in jo na hitro pobožal po laseh, nato je njegova roka obmirovala na njeni rami. Deklica je začutila močan zadah po konjih, po hlevu in se je nagonsko odmaknila še bolj v kot. Luka pa za njo! Na skrivaj se je ozrl skozi kuhinjsko okno na dvorišče, saj je vedel, da bi gospodar lahko vsak čas prišel.

»Mene se le nič ne boj, Jožica. Tebe imam rad, ker si tako prijazna …« Stisnila se je v kot za mizo.

»Kam se pa tako umikaš, Jo …« Tedaj se je pri vratih nepričakovano pojavil gospodar.

»Marš ven! Grdoba pokvarjena, a sedaj se boš spravljal že na otroka!?« je zakričal. Planil je proti Luku. Ta je urno smuknil skozi vrata, Ferdinand pa za njim! Skoraj se je spotaknil na pragu, sandal se mu je sezul, in ko ni imel pri roki drugega, je pograbil svoj čevelj in ga zalučal za pomočnikom! »Ti žival pokvarjena! Pri meni si opravil, zapomni si, ne boš več prestopil tega praga!« Glas in roke so mu od razburjenja drgetali. Zaloputnil je zunanja vrata, kar je pomenilo, da misli resno.

Jožica je vsa preplašena zlezla izza mize in negotovo čakala za kuhinjskimi vrati.

»Pridi, deklič, bova stehtala maslo,« je potem še ves razburjen mirneje rekel gospod Sulc. Roke so se mu še vedno tresle, vendar je spretno naložil okrogle male uteži različnih velikosti na tehtnico, jo poravnal, izračunal vrednost in Jožici naštel natančen znesek.

»Tole je pa zate, deklič,« ji je potisnil v roko še desetaka, »da boš prej pozabila na tega prostaka.« Nato je bolj sebi kot njej dodal: »Zapomni si, mojega praga ne bo več prestopil!« Odnesel je maslo k ostalemu v shrambo.

Jožica je hvaležno sprejela denar, ga skrbno položila v cekar, pohitela ven in pritisnila na pedale, da je ne bi domov grede lovila noč.

Minka M. Likar