Prebiranje zadnjih pogledov me je opogumilo, da tudi sama nekaj napišem. Pisanje mi namreč da občutek, da bo tudi mojo zapisano besedo nekdo prebral in morda bo komu tudi kaj pomenila. Kot je meni. S tega vidika velja velika zahvala Zvezi slovenske podeželske mladine, da nam to omogoča. Nikakor ne morem biti tako kritična do vseh nevladnih organizacij, saj imam sama izredno dobre izkušnje z našo kmetijsko svetovalno službo. Lahko se samo zahvalim in rečem, da svetovalec, ki svetuje naši kmetiji, zares opravlja tisto pravo delo, saj se sami nimamo časa ukvarjati z vsemi spremembami kmetijske politike, zato je še kako pomembno, da nam odlično svetujejo. Kar se pa dogaja kje bolj pri vrhu, pa nekateri sami dobro vedo.

Življenje na kmetiji mi daje veliko dobrega, boljšega in drugačnega od tistega življenja v mestu, saj sem med študijem tudi tega dodobra spoznala. Ampak želja po podeželju je bila prevelika, da bi ostala v mestu, zato danes živim na kmetiji skupaj s partnerjem in starši. Seveda ni vse tako romantično in enostavno, zato je še kako pomembno, da prihajamo do informacij na način, ki ne vzame veliko časa in je seveda učinkovit in to so zagotovo kmetijske organizacije. Seveda pa spremembe kmetijske politike prinašajo med nas tudi nemir, posledično pa negotovost, ki ti naenkrat vzbudi veliko vprašanj, kot na primer: Ali sploh delamo prav? Ali bomo lahko normalno živeli še naprej? … Sama v takšnih primerih iščem odgovore pri pristojnih službah, predvsem pa podpiram raznorazne delavnice, ki nam omogočajo ne le izmenjavo mnenj, temveč predvsem izkušenj.

Kot vsepovsod, tudi mladostna zagnanost v kmetijstvu postaja vedno bolj prizemljena, kajti na kratki rok se v kmetijstvu zelo malo zgodi. Ko se ozrem nazaj, se vprašam, kdaj pa začne izginjati in zakaj? Tudi v kmetijstvu so bolj uspešni in pa tudi manj uspešni kmetje, in zanimivo je pogledati, kaj dela znotraj panoge nekatere bolj uspešne in zakaj jim nekateri ne sledijo? Sama enostavno ne morem razumeti, zakaj kmetijska politika dela konkurenčnost znotraj posamezne panoge in zakaj nekateri lahko pridobijo sredstva za svoje investicije in drugi ne, ko pa vendarle vsi prodajamo isti zadrugi, mlekarni, trgovcu … Naša uspešnost na razpisih je bila bolj pri dnu, se pravi neuspešna, in to mi je vzelo kar nekaj zagnanosti, kajti sedaj gre vse počasneje in postopoma. In vedno bolj razmišljam, da ni s tem nič narobe, lahko je to tudi samo tolažba. Verjamem, da so naše organizacije prepoznale to problematiko in jo bodo uspele prenesti na tiste, ki so zato odgovorni. Na daljši rok bomo vsi skupaj vendarle morali razumeti, da hrana ni samoumevna, kaj šele prehranska varnost. Kmečka pamet verjetno pravi, da je najboljša tista hrana, za katero ni tisoč ali več kilometrov transporta, se pravi, da je pridelana doma.

Kar pa je izredno pomembno, pa je to, da tisti, ki smo zdaj nosilci kmetij, ohranimo optimizem, kajti naši nasledniki nam bodo sledili in poskrbeli za obstoj kmetij. Ali pa ne? Za konec bi samo želela pozvati vse naše organizacije, naj delajo v dobro kmeta. Zagotovo se vse ne da in je težko, vendar drugega kmetje nimamo.

Kolumno pripravlja: ZSPM