Med sodobnimi trendi, tudi v podeželski arhitekturi, s katerimi skušamo na različnih področjih obvarovati naravo in okolje pred še hujšim uničenjem, so danes poglavitni ti, ki se navezujejo na  nekdaj uveljavljene izkušnje, pravila in načine prenove in gradnje podeželskih stavb. Današnja podeželska hiša naj bi bila v svojih pravilih gradnje čim bolj prilagojena: človeku, prostoru, naravi, okolju.

Arhitekti in graditelji se pri načrtovanju vedno bolj ozirajo v preteklost, da bi iz izkušenj prednikov znali izvabiti tisto najboljšo arhitekturo, najbolj prilagojeno prostoru in obenem najugodnejšo za človekovo bivanje in življenje v njej.

Zakaj so pretekle izkušnje tako pomembne? Ker so nekdaj lastniki kmečkih hiš dobro poznali naravo in vremenske razmere na svojem območju, prednosti in šibkosti terena, na katerem so gradili, in naposled, ker so znali biti pri vsem skupaj zelo racionalni: pri vseh, tudi pri hišah najmočnejših kmetij, so upoštevali predvsem primerno lego, da so bile prilagojene terenu in energijsko varčne, vedeli so, da je pomembno, da so prostori, v katerih delajo in bivajo čez dan, usmerjenim proti bolj sončnim stranem neba, v pokrajinah z močnimi vetrovi je bila gradnja takšna, da so se zavarovali pred njimi. Na sončnih in vetrovnih območjih ni bilo nikoli najti hiš z velikimi steklenimi površinami, zaradi katerih bi bilo treba te prostore poleti hladiti in pozimi dodatno ogrevati, senčili so jih z dodanimi pergolami, latniki, nadstreški …In seveda, k tej racionalni, premišljeni gradnji je sodilo tudi gradivo za graditev hiše, ki je bilo vedno iz okolice: kamen, les ali glina. Danes, ko se je znašel svet na občutljivi točki, ko ga je treba reševati s pravilnim ravnanjem, je to še kako pomembno načelo. Obnavljati in graditi hišo z gradivom iz okolja, saj se bo taka – zgrajena iz naravnega gradiva, v naravo tudi nemoteno vrnila. To gradivo so znali nekdaj pravilno in kakovostno obdelati stari mojstri. Zaradi trajnosti in kakovosti izdelkov izpod njihovih rok so danes znova zelo iskani – obrtniki, kamnoseki, mizarji itn., ki oživljajo stare, že pozabljene obrti.

Slovenija ima zelo raznoliko podeželsko stavbarstvo, ki se je pri nas  izoblikovalo v stoletjih izkušenj z gradnjo, zdaj pa se marsikje, tudi pod vplivom zgledov iz tujine, povsem izgublja.

Naselja na slovenskem podeželju so sestavljena iz bolj ali manj naključno raznovrstnih stavb, na nekaterih ni mogoče razpoznati niti najmanjše arhitekturne značilnosti stavb iz preteklosti. Arhitektka dr. Živa Deu, izjemna poznavalka podeželske arhitekture, v svoji novi knjigi Hiše za boljše življenje, ki bo izšla jeseni, piše, da nam je uspelo dragoceno slovensko raznolikost kulturnih krajin v izjemno kratkem času z gradnjami po dolgem in počez močno razvrednotiti. »Nobene lepote, nobene drugačnosti, nobene prostorske pripadnosti. Arhitekturne gradnje,« je kritična, »so si podobne od pomurskih ravnic do obale slovenskega morja. To ne velja samo za globalno oblikovanje cestne koridorje, industrijska območja in nakupovalna središča, ampak tudi za izvirno grde in globalno ukrojene stanovanjske hiše.«

Prenavljamo in gradimo z mislijo na skupnost in ne zato, da bi predvsem izstopali iz nje: z obliko hiše, velikostjo naklonom streh ali barvitostjo. Kajti enotna podoba nekega kraja mu daje tudi posebno, značilno lepoto.

Današnja tako imenovana trajnostna arhitektura temelji na okoljski etiki, na etiki medsebojnega spoštovanja in odrekanja za skupnost. Danes je pomembnejše kot kdaj koli, da pri prenovi ali gradnji novega doma mislimo na svojo družino in kakovost njenega bivanja, vendar tudi na kakovost širše skupnosti, vasi, okolja, v katerem bo ta hiša stala. Na arhitekturno skladnost in somernost hiše, toda tudi na skladnost vasi kot celote. Hišo, ki je tako zgrajena, vedno čutimo kot del pokrajine, in ne kot ekstravaganten tujek.  Ne opazimo je zato, ker je drugačna od drugih, lepa je zato, ker je arhitekturno značilna, skladna z okolico in širšim naseljem v celoti.