Tako kot v vsaki od slovenskih pokrajin se je tudi na Koroškem, v tej razgibani gorati pokrajini z gozdovi in dolgimi, mrzlimi zimami, razvila značilna arhitektura, v kateri so lastniki z izostrenim občutkom za praktično in lepo gradili svoje domačije. Z leti se je zaradi različnih vzrokov začela značilna arhitektura tako kot drugod po Sloveniji marsikje izgubljati, a še vedno je kdo od gospodarjev, ki se zaveda njenih prednosti in enkratnosti in jo želi ohraniti. Tako si je želel ohraniti značilno koroško arhitekturo na domačiji tudi lastnik Peter Pirtovšek v Spodnjih Dovžah pri Mislinji. Prenove se ni bilo preprosto lotiti, saj je bila med ohranjenimi objekti tudi hiša iz šestdesetih let, ki ji je bilo treba čim bolj povrniti značilno podobo.

Kmetija je zrasla tod že pred davnim časom, prvi pisni vir o njej je, pripoveduje Peter Pirtovšek, zapis v Franciscejskem katastru iz leta 1825. Domačija je tedaj pripadala družini Kreuhschmidt, ker je stala ob potoku Dovžanka, so se ob njej razvili kovaška obrt, žagarstvo in mlinarstvo. V dvesto letih vse do danes se je razvijala in spreminjala.

Nekoč so jo sestavljali hiša, hlev in objekt, v katerem so bili žaga, mlin, kovačija in kozolec. »Stari oče se je preživljal s kovaštvom, mlinarstvom in žagarstvom, od tega je živela vsa družina. To je bila mala kmetija, potok Dovžanka, ki je tekel čez njo, pa je omogočal, da so se na njej ukvarjali s kovaštvom, da so lahko preživili veliko družino. V njej bilo sedem otrok, vsi so šli v mesto s trebuhom za kruhom,« pripoveduje gospodar.

Kmetija je imela okoli tri hektare zemlje z njivami in travniki, zadnja leta so redili bikce in dohodek dopolnjevali tudi z zaposlitvijo v službah. Potem pa se je gospodar upokojil, otroka sta odrasla in se izšolala za druge poklice, zato so se odločili, da tudi rejo bikcev opustijo. Danes imajo njivo z zelenjavo in pridelki za domače potrebe in nekaj sadnega drevja. Podoba domačije je zdaj nekoliko drugačna: ob potoku, kjer je prej stal mlin, je zdaj elektrarna, hlev je dobil prizidka za strojno opremo in hiša bolj značilno koroško podobo.

Na domačiji živi Peter Pirtovšek z ženo Stanko in mamo Ano, sin Jure z ženo Katarino si je pred nedavnim uredil stanovanje tukaj, iz Maribora pa pride večkrat na obisk še hčerka Jasna s Primožem.

KAKO HIŠI POVRNITI KOROŠKO ARHITEKTURO?

Pred prenovo pa stanje ni bilo prav rožnato, objekti so bili potrebni zunanje in notranje prenove. Predvsem pa so se v družini spraševali, kako se lotiti prenove stanovanjske hiše, da bo bolj ujeta s stavbarstvom pokrajine, v kateri je postavljena, in tako z domačijo v celoti. Takšno je bilo stanje leta 1997, ko se je mladi lastnik Peter Pirtovšek, ki mu je bilo tedaj trideset let, s podporo družine odločil, da se lotijo prenove. Po pretehtavanju pa se je izkazalo, da je stanovanjska hiša pretrd oreh, da bi jo lahko sami prenovili tako, da bi s prenovo vanjo znova vnesli značilnosti koroške arhitekture, kar so si nadvse želeli. Težave so bile tudi s talno vodo, ker je tu svet prodnat in se od vsepovsod steka voda.

Prav zaradi tega so se odločili za pomoč arhitektov Matjaža in Žive Deu. Druge objekte je bilo mogoče prenoviti, posebna težava pa je bila v hiši. »Najprej smo premišljevali o tem, da bi jo porušili,« pripoveduje arhitekt Matjaž Deu, »pozneje pa smo se odločili, da je ne bomo rušili, pač pa da bi rešili, kar je mogoče, in dogradili. Predvsem pa je bilo treba rešiti težavo z vodo: odkopali smo in naredili cel sistem drenažnih cevi, po katerih se voda steka v kanal.«

Oglejte si video posnetek o prenovi domačije in njenih zanimivostih.

SVETA BARBARA VARUJE DOM

Stanovanjsko hišo so podrli do plošče in pripravili arhitekturni načrt za novo različico hiše z vsemi arhitekturnimi značilnostmi. Potem pa so se lastniki lotili prenove, ki je bila tako temeljita, da so se morali za nekaj časa izseliti z doma. »Hiša ima zdaj karakter,« pravi Matjaž Deu o prenovi. »V zadnjem delu ji je dodan nadstrešek za sedenje zunaj, ki ga včasih ni bilo, prej je bila anonimna hiša iz šestdesetih let. Dodani so ji elementi značilne koroške arhitekture, kot so strešine, čop in oboki.« Preurejena je bila tudi notranjost hiše: arhitekt je izdelal načrte za pohištvo, zanj so uporabili masivni les večinoma iz domačega gozda.

V niši na pročelju hiše krasi dom kipec svete Barbare, zavetnice rudarjev, saj je delal gospodar kmetije tudi kot strojni tehnik v premogovniku. Po naročilu ga je izdelal rezbar iz Laškega Martin Klezin.

Za hišo je prišla na vrsto prenova hleva, ta se je kar precej spremenil. Poleg novega ostrešja in poenotenega naklona se je spremenila tudi njegova namembnost: v njem je zdaj zbirka posod in stojal za ure ter majhna plesna dvorana.

Tam, kjer je bila prej drvarnica, pa so objekt odprli, naredili dve parkirišči z nadstreškom, nad njim je mreža, ki simbolizira konstrukcije gospodarskih objektov. V zgornjem delu pa si je uredil stanovanje sin z ženo. Že po obnovi hleva je bila v zadnjem delu dodana strojna lopa za spravilo pridelka, ker jih je tedaj, ko so še kmetovali, zelo skrbelo, da ne bodo mogli kam pospravljati sena in pridelkov. Ob prenovi sta bili namesto tega urejeni dve strojni lopi.

Kozolec je edini objekt na kmetiji, ki je ostal nedotaknjen, včasih ga uporabljajo tudi za piknike, vanje se postavijo velike mize in je prostora tudi za sto ljudi.

Dvorišče domačije je posebno. Krasi ga kamniti tlak, stare kocke tonalita, vsaka nekoliko drugačna, debeline od 12 do 18 centimetrov. Nekdaj so pripadale stari tovarni usnja v Šoštanju, tam so jih zavrgli, lastnik pa jih je rešil in umestili so jih na dvorišče domačije.

DVORANA ZA PLES, ZBIRKO POSODJA IN ŽEPNE URE

Skozi velika vrata nekdanjega hleva vstopiš danes v prostor, kjer si znata zakonca vzeti čas za stvari, ki jih imata rada: tu je plesna dvoranica, v kateri vadita plesne korake, v njej pa so tudi steklene vitrine, v kateri so razstavljeni najlepši kosi keramike iz gospodarjeve zbirke. Peter Pirtovšek pripoveduje, da jo zbira že več kot dvajset let in ko hodi naokrog, je vedno pozoren na to, kje bi našel kakšen nov, zanimiv kos. »V zbirki je okoli osemdeset vrčev in umivalnih skled, izdelanih v letih od 1880 do 1930, iz vse Evrope so in tudi zunaj nje.«

Posebnost je tudi zbirka žepnih ur in stojal zanje. Za zbiratelja je najdragocenejša, najbolj posebna ura njegovega strica, pravi, prilagojena posebej za slepe. Res posebne so ure v medeninastih škatlicah z brušenim steklom francoskega izdelovalca iz okoli 1880.

NA VRSTI JE MLIN

Potem so se lotili prenove dela domačije, kjer je bil prej mlin. Tu so lastniki želeli nadstrešek za avtomobile, ki ga potrebujejo. Pod njim pa je poseben okras: v treh stenskih omaricah so pod steklom razstavljene zbirke kovaških, mizarskih orodij in splošni predmeti, ki so se uporabljali pri delu na kmetiji. V omaricah sta urejena osvetlitev in zračenje, da se ne bi nabiral kondenz zaradi vode, ki je v bližini. Naredili so tudi dvigovalno zaporo nad potokom, iz nabora mlinskih kamnov od domačega mlina pa so jih izbrali nekaj in uredili lapidarij. Ob njem je klopca, kjer domači radi počijejo in spijejo kozarec vina.

Kmetija je zrasla tod že pred davnim časom, prvi pisni vir o njej je najti v Franciscejskem katastru leta 1825. Domačija je tedaj pripadala družini Kreuhschmidt, iz tega je nastalo njeno domače ime Krevh. Ker je stala ob potoku Dovžanka, sta se ob njej razvila kovaška obrt in mlinarstvo, na njihovo dejavnost kaže že priimek (Schmied nemško ‘kovač’). Kar dvesto let se je razvijala in spreminjala.

KAPELICA NA KMETIJI

Na novo je bila narejena cesta in urejena zgornji in spodnji mostiček čez potok, kmetija pa ima še eno zanimivost: kapelico. »Postavljena je bila, ker se je v tem potoku naš sosed utopil, ko se je zvečer vračal z motorjem,« pripoveduje Peter Pirtovšek. »Postavili pa smo jo tudi iz hvaležnosti, ker nam je uspelo obnoviti domačijo, in zato, da bi se nadaljeval rod.«

Navdih zanjo, pravi arhitekt Matjaž Deu, je bila oblika kužnih znamenj, vanjo pa je postavljen Marijin kipec, ki ga je izdelal rezbar Martin Klezin.

IZVIRSKA VODA V SKODELI

Posebna zanimivost na domačiji je vodni izvir Brešarica, zajet v skledo. Vodo, ki se je počasi natekala iz zemlje, so na domačiji ujeli v bazen, v njem so gojili postrvi, pa jih je nekoč čaplja vse pobrala iz njega. Potem so bazen porušili in arhitekt se je domislil, da bi ob izviru vodo ujeli v veliko skledo, ki se pretaka čeznjo v potok. Na domačiji so izvir uredili nazadnje. »Voda je v poševnini mezela iz zemlje,« pripoveduje arhitekt Matjaž Deu. »Potem smo našli tipsko skledo iz betona in vanjo naredili izrez. Voda mezi iz zemlje na višjem nivoju, kot je nivo sklede, se pretaka vanjo in nato teče naprej.«

Izvir je bil razširjen in obložen s kamnom iz okolice, niže je zapornica in ob njej ribnik, potem se voda znova spusti na nižji nivo in nato teče v Mislinjo. Ob izviru je arhitekt uredil klopco iz hrastovega lesa, ob njej je prijetno posedeti in poslušati pomirjajoče žuborenje vode, ki se pretaka.

Voda iz tega izvira ni kar tako: izvira nekje izpod Pohorja in je bistra, zelo čista voda, ki ima stalen pretok okoli 300 litrov na minuto ter poleti in pozimi temperaturo od 5 do 11 stopinj. Prav zato so jo nekoč na kmetiji uporabljali za gospodinjstvo, hlajenje hrane in pijač, ob njej pa so tudi napajali živino.

Nabrežje ob potoku je barvito zasajeno z rastlinami, ki so v vsakem letnem času drugače lepe. »Lastniki so želeli imeti urejeno brežino, ampak nizko zasajeno, zato da se ne zapre pogled,« pripoveduje arhitektka Živa Deu, ki je zasnovala zasaditev. »Izhodiščna zamisel je bila, da bo to nekakšen zimzelen pas, v katerega se umeščeno zajedajo cvetoče grmovnice, ki vse leto različno pocvitajo. Lastnica pravi, da imajo kar nekaj dela s takim vrtom, ko je treba skrbeti zanj – ga zalivati in obrezovati. Rastline so večinoma nizke in prekrovne grmovnice, prevladujejo zimzelene. Med te zimzelene prekrovne rastline, ki prekrijejo prostor, brežino, so pa tu in tam zasajene tudi cvetoče grmovnice. Zasaditev je zamišljena tako, da se barve čez poletje spreminjajo, da je pa vrt živ, da je v njem vedno kaj zanimivega in drugačnega.«

POGLED S STOLPA

»Lastniki so želeli, da bi bil s kmetije na kakšni točki obsežnejši razgled, kot je z nižine,« pravi arhitekt. Tako je nastala še ena zanimivost: leseni razgledni stolp. »Narejen je bil zelo globok izkop z močnim temeljem, ki ima vdelane štiri jeklene podstavke zaradi vetra. Stolp je sicer transparenten, toda moč vetra, ki lahko zaveje tod, je lahko velika,« pravi Deu. Visok je 10 metrov, razgledna ploščad pa je na višini 7 metrov in do nje vodi 26 stopnic. Z razgledne ploščadi se razprostira pogled na pokrajino z masivom Pohorja na severu, Uršljo goro, Peco in avstrijskimi Alpami na zahodu. Na jugu pritegne pogled vodni izvir na domačiji, na vzhodu pa je videti domačijo Krevhovih v celoti. Obiskovalcem se zdi stolp zanimiv, še posebno veliko veselja imajo z njim otroci.

ARHITEKTOVA POMOČ PRIHRANI VELIKO DELA

Prenova je trajala vsega skupaj dvajset let. »Najprej smo želeli graditi novo hišo. Po tehtnem razmisleku pa sva se z ženo odločila za obnovo, saj nova hiša ne bo nikoli imela značilne koroške arhitekture, kot jo lahko ima stara. Vse skupaj pa se nama je zdelo prezahtevno, da bi se tega lotili sami, zato smo se obrnili na Kmečki glas, kjer ste takrat ponujali arhitektovo pomoč in nasvete,« pripoveduje Peter Pirtovšek. »Tedaj sem bil še mlad, vendar me je značilna arhitektura od nekdaj privlačila. Vsaka, hiša, vsak objekt, ki je ohranjen pri življenju, mi vrne nasmeh na obraz. Res pa je, da je obnova dražja od gradnje, zato ti mora biti že na začetku jasno, kaj želiš. Ravnali smo se povsem po načrtih Matjaža Deua in nasvetih arhitektke Žive Deu, povsem smo jima zaupali. Če delaš sam, ne bo učinek, pa če se še tako trudiš, nikoli takšen. In ko boš nekaj naredil, se zgodi, da se ne izkaže dobro in je treba popravljati. Če imaš pomoč arhitekta, so ti neuspehi prihranjeni.«

Kmetija Pirtovšek je dober primer uresničevanja smernic SKP na področju dela družinskih kmetij, ohranjanja kulturne dediščine in porabe zelene energije.

Fotografije: Žiga Prasnic in Vlasta Kunej