V gledališču ni prostora za slovensko komedijo

Njegovo ime najbolj povezujemo s komedijo, poleg gledaliških iger je napisal tudi veliko proznih del za odrasle, scenarijev za televizijske nadaljevanke in filme pa tudi literarna dela za mladino. Z gledališčem je tesno povezan velik del njegovega življenja: od leta 1971 je bil dramaturg v Drami SNG Maribor, leta 1987 je postal umetniški vodja Mestnega gledališča ljubljanskega, leta 1991 umetniški vodja SNG Drama Ljubljana, od sedemdesetih let pa je pomembno sooblikoval Borštnikovo srečanje.

Za svoje delo je prejel številne nagrade: 1980 nagrado Prešernovega sklada za satirično-komedijske igre, 1982 Levstikovo nagrado za mladinsko književnost za knjigo Hotel sem prijeti sonce, 1984 Grumovo za najboljše slovensko dramsko besedilo Moj ata, socialistični kulak, leta 2006 Glazerjevo za življenjsko delo in letos veliko Prešernovo nagrado za življenjsko delo. Najžlahtnejše v njegovem delu pa so komedije, v katerih s satiro in humorjem slika vsakdanjost malega človeka in nas vabi, naj se nasmejemo tudi manj sončnim stranem vsakdanjega življenja.

Za vami je mesec intervjujev ob veliki Prešernovi nagradi za življenjsko delo. Ob njej se je pozornost usmerila na vaše obsežno pisateljsko, predvsem pa komediografsko delo. V govoru ob kulturnem prazniku pa ste z grenkim priokusom dejali, da v slovenskih narodnih gledališčih ni prostora za komedijo … za domačo komedijo?

Ja, mislim na slovensko komedijo in njeno navzočnost v repertoarju gledališč. Saj se včasih najde prostor za dobre Möderndorferjeve komedije in Zupančičeve groteske. Celjski Dnevi komedije so glede financiranja žal bolj lokalni dogodek … Potrebovali bi Slovensko narodno gledališče Komedija, kot ga imajo v drugih državah, kjer bi lahko »zmeraj« videl Matička, Micko, Narodov blagor, Pohujšanje … vse do, oprostite, »Kulaka«, Revizorja, Tartuffa, Kar hočete, Sna kresne noči Williama Shakespearja, iger Carla Goldonija, Lope de Vege, Aristofana, Branimirja Nušića itn. In sprotno domačo in svetovno produkcijo.

Pripovedujte nam, prosim, o svoji družini, domu v Pesnici pri Mariboru, kjer ste preživeli otroštvo. Kakšni časi so bili to in kakšno je bilo otroštvo v težkih povojnih letih?

V filmu Moj ata, socialistični kulak, je naslikana naša družina v mojem otroštvu. Po letu 1945 ni bilo vse tako grozno … Moja starša sta bila brez staršev in sta pred vojno služila pri velikem kmetu v Hočah, se zaljubila in poročila. Mama je delala tudi po vojni pri kmetih in gospodinjila, ata je bil železničar. Mama je bila racionalna in je veliko brala, ata je bil garač in dobričina. Brat je »ušel« za mornarja, midva s sestro sva se izšolala za učitelja. Se spomnim, da smo bili nekaj let naročeni na Kmečki glas. Imel sem živahno, malo revno in precej delovno otroštvo, vendar je bil čas in posluh tudi za knjige, kino, odhode v Maribor, v gledališče. In celo izlete …

Več preberite v naslednji, 11. številki Kmečka glasa