Pisma, prevezana s trakom in shranjena v škatli, so že zdavnaj preteklost. Toda v devetnajstem stoletju in dvajsetem stoletja je bilo takšno pisanje zelo razširjeno, posamezniki so si dopisovali toliko let in tako pogosto, da je v korespondenci med dvema osebama nastalo tudi 300 ali 400 pisem. Med njimi so posebno zanimiva ljubezenska pisma znamenitih Slovencev, kar nekaj je objavljenih knjižno. Ta pisma so ohranila svoj čar vse do danes.

Nekatera so napisana prav umetelno. Pogosto pretresljivo upovedujejo silna ljubezenska čustva pa tudi stisko, razpotja in težavne življenjske odločitve. So tudi nekakšni kronikalni zapisi, iz njih zvemo marsikaj o dobi, v kateri so bila napisana, saj dopolnjujejo portret dopisovalca ali dopisovalke, omogočajo vpogled v njuno delo. Iz pisem razberemo marsikaj, česar literarni zgodovinarji niso mogli odkriti: o razmerju, ki se sčasoma splete med dopisovalcema, dogajanju v umetniških krogih, vplivih na ustvarjalno delo. Morda lahko to upraviči pomislek, ali smemo brati ta pisma, ki so tako intimna in niso bila namenjena za sporočanje javnosti. Največkrat so bila objavljena šele po smrti obeh dopisovalcev. Tako je želela tudi Karmela Kosovel, sestra pesnika Srečka Kosovela, v katero se je „brezupno zaljubil“ Josip Vidmar.

Usodna Karmela Kosovel

V literarnozgodovinskem spominu je Josip Vidmar zapisan sicer kot oster literarni in predvsem gledališki kritik; njegovo mnenje je bilo marsikdaj uničujoče, saj je odločalo o uprizoritvi gledaliških iger ali sprejetosti literarnih del. Knjiga Pisma Karmeli Kosovel pa razkriva tankočutno in občutljivo stran njegovega značaja. Karmela je Josipa Vidmarja očarala s svojo nadarjenostjo, izobraženostjo in lepoto; leta 1926 sta si začela dopisovati in se občasno srečevati. V pismih je Vidmar galanten dopisovalec, ki se bliža bliža Karmeli na različne načine: s poročanjem o svojem delu in skupnih znancih, s katerimi se srečuje po raznih krajih Evrope, obenem pa ji sprva zadržano, potem pa vedno bolj odkrito izraža svoje občudovanje. Njegovo pisanje je lirično, toplo in marsikdaj v svoji izpovedi tudi pretresljivo. Dopisovanje se je končalo nenadoma leta 1929, in ker se Karmelina pisma Vidmarju niso ohranila, bo ostalo za vedno nepojasnjeno, kaj se je zgodilo med dopisovalcema.

Plečnikova pisma Emiliji

Odnos arhitekta Jožeta Plečnika do lepšega spola in zakona je ostal precejšnja skrivnost. Ženske so mu bile sicer naklonjene, najbolj znano pa je njegovo druženje z Emilijo Fon, lekarnarico iz Kostanjevice, ki ji je bilo tedaj, ko sta se spoznala, dvaintrideset let, Plečniku pa oseminpetdeset. Ta izobražena ženska je govorila je nemško, francosko in italijansko in vodila svojo zasebno lekarno. Na začetku njunega poznanstva je Plečnik naredil načrte za njeno novo lekarno. Plečnikova pisma so napisana s kaligrafsko pisavo, razkrivajo praktičnega, racionalnega moža, nenehno osredotočenega na svoje delo, tudi v pismih Emiliji sicer veliko govori o svojih projektih. A vendar iz pisem razberemo, da njegovo čustvo iz naklonjenosti sčasoma prerašča v ljubezen. Po številnih drobnih namigih in dvorjenju in dolgih letih dopisovanja se je Emilija odločila in napisala usodno pismo, v njem predlaga Plečniku skromno in preprosto poroko in vselitev v njegovo hišo ljubljanskem Trnovem. Ampak to je bilo za mojstra preveč, saj bi se moral odpovedati miru in predanosti arhitekturi. Njegov odgovor, napisan kar s svinčnikom, je bil kratek in prav nevljuden. Začuden ugotavlja, da je njegovo pisanje razumela napak. Zelo prizadeta mu je Emilija odpisala: „Vaše besede, govorjene in pisane, so bile, ki so v meni zidale stavbo tako visoko in tako čudovito, da bi se ji sama od sebe nikdar ne predrznila polagati temeljne. Vsa vaša pisma, tja s predzadnjim vred imajo dvojen obraz. Šele zadnje izmed njih mi daje ključ do pravega obraza vseh prejšnjih in do Vaše prave miselnosti.“ Njuno dopisovanje je za dve leti prenehalo, potem pa je Emilija Plečnika znova poiskala, ker je potrebovala neki nasvet, in prijateljstvo se je nadaljevalo vse do arhitektove smrti. Dopisovanje se je začelo 1930 in je trajalo kar petindvajset let. Ohranjenih je več kot tristo pisem, objavljenih v knjigi Pisma Jožeta Plečnika s podnaslovom Prijateljstvo je najvišja oblika ljubezni.

Ljubimca z Vošnjakove ulice

V knjigi Ljubimca z Vošnjakove ulice so objavljena pisma pesnika Karla Destovnika – Kajuha in Silve Ponikvar. Spoznala sta se leta 1942 in Kajuh, ki se je moral umakniti pred okupatorjem, je nekaj časa živel pri Ponikvarjevih na Vošnjakovi ulici. Dopisovala sta si pisala v tesnobnem času druge svetovne vojne, ko sta bila ločena: Silvo so Italijani dvakrat zaprli, potem ko se je prvič vrnila iz zapora, sta se s Kajuhom zaročila in preživela čudovito poletje. Nameravala sta se poročiti, toda ne da bi prav vedela zakaj, so Italijani Silvo znova zaprli nekaj mesecev pozneje, spomladi 1943 pa je Kajuh odšel v partizane – pridružil se je Štirinajsti diviziji. Drugo je znano: 22. februarja 1944 ga je med počitkom presenetila nemška patrulja in ga na pragu hiše ustrelila. Njuna pisma so intenzivna, čustveno nabita in polna hrepenenja. Ohranjenih je dvanajst Kajuhovih in šestindvajset Silvinih pisem. Ohranila so se zato, ker je Kajuh pred odhodom v partizane shranil svoje pesmi, vsa njuna pisma in fotografije v pločevinasti škatli in jo zakopal pod češnjo na Vošnjakovi 22. Škatlo je zaročenka izkopala aprila 1945, potem ko je bil Kajuh že mrtev.

Pisma kot literatura

Najbolj posebna so zagotovo ljubezenska pisma pisatelja in zdravnika Slavka Gruma, ki jih je pisal svoji ljubezni, muzi, izvoljenki Joži Debelak. Iz let od 1923 do 1930 je ohranjenih 98 pisem, objavljenih v knjigi Pisma Joži. Pisma so romala večinoma med Dunajem, kjer je Grum študiral medicino, pa tudi Šmartnim in Brnom, tam je Joža študirala elektrotehniko, in to je bilo tedaj za žensko nekaj izjemnega. Lado Kralj označuje ta pisma za najbolj vznemirljiva erotična pisma v slovenski literaturi. Prekrivajo se z Grumovim literarnim ustvarjanjem, ki sta ga zaznamovala ekspresionizem in simbolizem, v njih se prepleta realen, izjemno čustven odnos, ki preigrava celo paleto čustvovanja, od oboževanja, ljubosumja, sovraštva do obžalovanja, krivde in ogorčenosti.

V teh pismih se hkrati kažeta vsa Grumova bolestnost in izjemnost, njegova ljubezen in občutljivost in morda celo zatajevano sovraštvo – tako skuša svojo muzo ponižati z boleče odkritosrčnimi izpovedmi. Ob vsem tem se zarisuje tudi podoba dobe, ki je prinašala velike spremembe v družbi in pogledih na človeka. Tudi ta pisma odpirajo, tako kakor vsa druga, živ in oseben vpogled v osebnosti ustvarjalcev in čas njihovega življenja.