Zahvale in prošnje pa so premožnejši pogosto izrazili s podobo. Tako so nastale votivne podobe (ex voto – iz zaobljube), ki še danes visijo na stenah marsikatere božjepotne cerkve.

Ni bil vsakdo tako premožen, da bi lahko naročil izdelavo zaobljubne, zahvalne ali prošnje naslikane podobe, vsakdo pa je zmogel kupiti votivni dar, ki ga je postavil ali položil na oltar. Ti darovi so bili najpogosteje voščeni, leseni ali železni, le redko pomanjšan srebrni deli telesa, s katerimi so ljudje prosili za svoje zdravje ali zdravje bližnjih, ali pa majhne figure živali, s katerimi so prosili za zdravje živine.

Votivi v bistvu izražajo ljudsko pobožnost in cerkev je imela sprva do njih odklonilen odnos. Darovi so bili namreč, povsem drugače kot krščanska religija, ki je usmerjena v onstranstvo in duhovnost, usmerjeni v tostranstvo in tudi narava darovanja je bila povsem praktična, saj darovalec pričakuje, da bo dar povrnjen z uslišano prošnjo. Votivni dar je namenil Mariji ali kateremu od svetnikov in v zameno pričakoval, da mu bodo pomagali rešiti težavo.

»Votiranje so se od petnajstega do sedemnajstega stoletja prakticirali višji družbeni sloji, predvsem plemstvo pa tudi meščanstvo,« razlaga kustosinja Slovenskega etnografskega muzeja dr. Bojana Rogelj Škafar. »Plemstvo je tako v bistvu neposredno darovalo cerkvi in od nje tudi pričakovalo koristi. Darovali so votivne predmete: blago za cerkvena oblačila, dragoceno posodje vseh vrst, prstane, gradbeni material za cerkev in vosek za sveče. Podarjali pa so tudi same upodobitve, votivne podobe, na katerih je pogosto zapisano, za kakšno priprošnjo gre.«

Proti koncu osemnajstega stoletja pa je plemstvo darovanje podob in slik opuščalo, vedno močnejša pa je postajala vera v moč votiranja pri kmetstvu. Kmetje so se priporočali zlasti za pomoč pri bolezni, ženske so prosile za pomoč za rodnost, veliko je bilo tudi votivnih darov, s katerimi so kmetje prosili za zdravje govedi in prašičev, zato so figurice teh živali pogoste. V devetnajstem stoletju pa se že pojavijo tudi votivi v obliki konj: po eni strani kmetje prosijo za zdravje teh živali, po drugi pa bogatejše kmetstvo povzema maniro plemstva. »Tedaj samo darovanje ni bilo več pomembno,« pravi kustosinja, ampak ostaja zunanje znamenje prestiža.«

Votiv (lat. votivus – zaobljuben, posvečen) je predmet, ki je zaradi zaobljube, opravljene v nesreči, ali zahvale za izkazano milost, ali za vnaprejšnje sveto varstvo podarjen cerkvi ali posvečen svetim osebam.

PRIPROŠNJE ZA GOVEDO

V našem podeželskem okolju je bilo v življenju človeka za preživetje najpomembnejše govedo, njegova bolezen ali izguba je pomenila veliko nesrečo za družino. Znano je, da so, če ne prej, zagotovo v sedemnajstem stoletju med živino razsajale številne hude bolezni, na primer vranični prisad in goveja kuga, ki so povzročile veliko škode in v temeljih zamajale celotna kmečka gospodarstva. »Iz številnosti votivnih slik s prošnjami oziroma zahvalami za govedo v osemnajstem stoletju je razvidno, da je tedaj imelo slovensko kmečko prebivalstvo izgubo goveje živine za najhujšo nesrečo,« piše etnolog dr. Gorazd Makarovič. Ljudje so tedaj darovali veliko votivnih figur v obliki krave, krave s teletom, vola ali para volov v jarmu. Zanimivo je, da so votivi v obliki ovce redki, saj votiranje na Primorskem, kjer so redili največ ovac, tedaj skoraj ni bilo v navadi, votivnih figuric koz pa sploh ni bilo, saj so bile to živali revežev, za katere so bili votivi nepojmljivo razkošje.

VOTIVI ZA ZDRAVJE

Veliko je bilo darov za človeško zdravje v času, ko medicina še ni bila razvita in so se ljudje večinoma zatekali ko domačemu zdravilstvu. Kmetje so darovali votive za svoje zdravje in druge tegobe; figuro molilca ali molilke, največkrat voščene dele telesa – roke, noge, oči, nos, glavo, uho; krastačo, ki simbolizira maternico, za srečen porod in dojenca za otrokovo zdravje, pa srce za srečen zakon ter vence in krone za to, da bi bili v življenju deležni svetega varstva.

Najstarejši votivni predmeti na Slovenskem so železni votivi v obliki živali in oči iz obdobja na prehodu med štirinajstim in petnajstim stoletjem, zakopani so bili pri cerkvici sv. Lenarta nad Sobotami.
 

ŽARKI S ČUDEŽNO MOČJO

Darovanje votivov je bilo tesno povezano s kultom svetnikov ter božjo potjo in romanjem, na njem se je, piše etnolog Boris Kuhar, romar zahvalil za prejeto milost ali prosil zanjo in te zelo pogosto izrazil z votivno podobo.

Votivne podobe sodijo v ljudsko umetnost, večinoma so nastajale v podobarskih delavnicah, bile so preproste slikarske upodobitve, ki so jih ekspresivno in doživeto naslikali slikarji samouki. »Votivne slike so bile najpogosteje oljne poslikave na platnu ali lesu,« razlaga Bojana Škafar Rogelj. »Na njih je bil navadno upodobljen dogodek, ki je bil usoden za naročnika, in se je rešil iz njega. Na vrhu pa v oblaku plava Marija, mati božja, kot univerzalna svetnica ali kateri od svetnikov, ki prinašajo pomoč ali rešitev: sveti Jurij, sveti Martin, sveti Anton Padovanski, ki so se mu pri nas zelo priporočali, saj je bil to svetnik, ki je kljuboval številnim skušnjavam in težavam ter jih uspešno premagal in je bil zato verniku zgled. Skoraj obvezne sestavine so bile napis EX VOTO, letnica in kratek opis dogodka. Navadno sije iz oblačka s sveto osebo do votiranca žarek, po katerem se pretaka čudežna moč. Znamenita je na primer upodobitev sv. Heme v cerkvi iz Krke na Koroškem, kjer poteka prenos moči svetnice po predmetu, njenem prstanu.«

MAJHNA, A POMEMBNA ZBIRKA

V Slovenskem etnografskem muzeju hranijo majhno, toda reprezentativno zbirko 120 votivnih figur, narejenih od konca osemnajstega do začetka dvajsetega stoletja, in podob, ki zajema zajema vso pomembno motiviko, tehnike in gradivo, značilno za slovensko ozemlje. Votivni predmeti so izdelani iz vseh materialov: voska, parafina, lesa in kovine, pločevine. Roka, noga, molilec, molilka, tudi srce, oči, živali – krava, prašiček, v lesu pa je največ figuric konjičkov, poslikanih z oljnimi barvami konec devetnajstega stoletja. Predmeti so iz vasi iz okolice Ljubljane – Štefanje vasi, ki je znana po blagoslovu konj, in pa vasi iz okolice Kranja in Škofje Loke, kjer je bila ta dejavnost najmočnejša.

Votive pa hranijo v svojih zbirkah še v drugih slovenskih muzejih, na primer Gorenjski muzej v Kranju, pokrajinski muzeji v Celju, Mariboru in na Ptuju, zadnji hrani železne in voščene ali parafinske votive s Ptujske gore, pa tudi Dolenjski muzej v Novem mestu in Belokranjski muzej v Metliki in Pomorskem muzeju Sergej Mašera v Piranu, kjer imajo zbirko votivnih podob, ki so jih pomorščaki in ribiči po preživetih nesrečah na morju podarjali svojim zavetnikom.
»Votivi so pomembno in zanimivo poglavje v duhovni kulturi človeštva,« pravi Bojana Rogelj Škafar, »ki je povedno tudi z vidika imaginarija človeka, v okviru katerega je ta prenesel svoje prošnje, strahove in hvaležnost v materializirano obliko, in z vidika njegove vloge v človekovem duhovnem svetu.« Bila so leta, ko votivom niso pripisovali posebne vrednosti, danes pa spoznavamo, da niso le zanimivost nekega obdobja, marveč so s svojo bogato sporočilnostjo dragocen vir za proučevanje in razpoznavanje razmer in okoliščin nekega oddaljenega časa ter omogočajo globlji uvid v tedanje razmere in življenje. Da votiranje ni nekaj povsem preživetega in tujega sodobnemu človeku, dokazujejo podobe in predmeti, razvrščeni na steni kapele Matere božje za oltarjem s sliko Marije Pomagaj Leopolda Layerja v baziliki Marije Pomagaj na Brezjah.