Živim v majhnem mestu ob Savinji. V hiši z rumeno fasado in vrtom, ki ga od ceste loči ograja iz španskega bezga.

Z Andrejem sva poročena že petindvajset let. Spoznala sva se na Srednji ekonomski šoli v Celju. Po maturi je dobil službo komercialista, jaz pa sem nadaljevala študij v Mariboru. Tik preden sem diplomirala, sva se poročila. Pri mojih starših sva si uredila mansardo, zaposlila sem se in čez dve leti rodila hčerko Anjo. Njegovi starši so nama podarili parcelo blizu mesta, vzela sva posojilo in začela graditi hišo. Ko je Anja začela hoditi v šolo, smo se vselili vanjo.

Kar verjeti ne morem, da čas tako hitro mineva. Anja že drugo leto študira v Ljubljani. Kar težko sem se sprijaznila, da ima resnega fanta in da z njim kmalu načrtuje skupno življenje. Skrb za družino, nedeljska srečanja s starši, dopusti na morju, druženja s prijatelji, vse je postalo rutina.

V službi imam čedalje več dela. Ob večerih se večkrat utrujena vračam v prazen dom. Osamljena sem. Pogrešam Andreja, ki je zaradi dela vse pogosteje zdoma. Tudi po več dni. Še vedno ima zapeljiv nasmeh, le sivi prameni las ob temenu kažejo, da se bliža abrahamu. Ob koncih tedna sva doma, zvečer po navadi gledava televizijo.

Pomlad v marcu letos vabi. V soboto v spodnjem perilu stojim pred ogledalom in opazujem svoje zaobljeno telo. Zadnji čas je, da poskrbim zase. S težavo se spravim v hlače, ki so mi bile lani še prav, in se odpravim na sprehod ob Savinji. Topli sončni žarki mi zaslepijo pogled, zato se zapletem v pohodne palice. Ko se sklonim, da bi pobrala telefon, ki mi je padel iz vetrovke, zagledam modre teniške copate, roke, ki me poskušajo ujeti, širok nasmeh in sive oči. »Oprostite,« zajecljam vsa rdeča v obraz in grem naprej.

Po treh urah se utrujena vrnem domov. Andrej rešuje križanke. Povabim ga, naj gre v soboto z menoj. Ni mu do tega. Odloči se, da bo raje gledal rokometno tekmo.

S sivimi očmi se še nekajkrat srečava in rečeva kakšno besedo. Kadar ga opazim, se vzravnam in pospešim korak. Čedalje več hodim. To se mi pozna tudi na tehtnici. Shujšala sem že za pet kilogramov. Prejšnji teden sem si kupila nove temno modre pohodne hlače in majico ter šla po dolgem času k frizerki. Zdaj imam svetlejše in krajše lase.

Konec maja je, sobota popoldne. Danes sem šla do jezera. Da bi se malo ohladila, sem sedla na klop ob poti. Vidim ga, kako teče po gozdni poti na drugem bregu Savinje in prečka most. Temnolas, v beli majici, visok, vitek. Ko me opazi, se ustavi in prisede. »Simon,« se predstavi. Nekaj časa se pogovarjava o vsakdanjih stvareh, potem odideva vsak svojo pot.

Septembra se srečava na potopisnem predavanju v knjižnici. Povabi me na kavo. Pove mi, da stanuje v središču mesta. Vsak dan se vozi v službo v Ljubljano. Že nekaj let živi sam. Sin je že poročen. Konec leta bo postal dedek. Med klepetom mi predlaga, da greva naslednjo soboto skupaj na Boč. »Pokliči me,« reče, se mimogrede dotakne moje rame, potem na listek napiše svojo telefonsko številko in odide. Presenečena še nekaj časa tavam po mestu.

V četrtek zvečer Andreju po ugodni vremenski napovedi omenim, da grem v soboto v hribe. Kot po navadi ne vpraša kam, le pokima. Konec tedna pa se bliža. Listek s Simonovo telefonsko številko mi ne da miru. V petek zjutraj se odločim. Ne bom ga poklicala.

V soboto se odpeljem v Maribor. Počakam na vzpenjačo, nato pa se v svežem jutru sama vzpenjam proti Ruški koči. Opazujem krošnje dreves ob poti, ki jih že barva jesen. Tu in tam obstanem in s pogledom opazujem oblake, ki se kot moje hrepenenje podijo nad menoj. Pozno popoldan se vrnem domov. V nedeljo pride Anja, preden gre, se skupaj oglasimo pri moji mami.

Oktober je že. Zadnje čase slabo spim. Nedaleč stran od naše hiše je železniška postaja. Čeprav so pred kratkim naredili zaščitno ograjo, me ponoči prebujajo vlaki, ki vozijo mimo. Ko se vrnem v sanje, potujem. Nisem sama.

Na postaji me čaka Simon. Skupaj stopiva v prazen kupe. Brez nahrbtnikov, brez vprašanj in obljub. S hitrim vlakom sva že sredi noči v Parizu. S podzemno sva kmalu na Montmatru. V prebujajočem se hladnem jutru objeta sedeva na stopnice pod Sacre Coeur, se kot najstnika drživa za roke in opazujeva zvezde, ki počasi ugašajo nad Eifflovim stolpom. Mesto se počasi prebuja. Domov morava …

Pod oknom na cesti zaslišim brnenje avtomobilov. Počasi odprem oči in s pogledom pobožam Andrejev v sanje odeti obraz.

Zadovoljna, brez slabe vesti.

Avtorica: Jožica Novak

Ilustracija: Shutterstock