Rožnati lonček

Hiše, kjer je živela moja stara mama, že dolgo ni več. Novi lastnik jo je podrl. Ko grem zdaj tam mimo, se mi zdi, da jo še vedno vidim: majhno, z rdečo streho in okni, polnimi rumenih begonij. Za hišo je bil velik vrt, za njim pa hlev in pašnik, na katerem so se pasle ovce in koze. Stari ata je hišo tik pred drugo svetovno vojno zgradil iz lesene barake, ki je stala sredi gozda, zato je imela le dva prostora, kuhinjo in sobo.

V kuhinjo si stopil kar skozi vhodna vrata. Pri oknu je bila miza s tremi stoli, v kotu je stalo korito z majhno zarjavelo pipo, zraven pa je bil štedilnik na drva. Takoj za vrati je bila z rumeno oljno barvo pobarvana stara kredenca. V njej je bilo nekaj emajliranih loncev in skled, krožnikov in skodelic iz debelega porcelana ter steklenih kozarcev. V vitrini na najvišji polici je bil varno spravljen rožnat lonček za kavo, na katerem je bilo med obledelimi cvetnimi listi napisano Maria. Stara mama je bila zelo ponosna nanj. Povedala mi je, da ji ga je pred poroko na binkoštnem sejmu v sosednji Avstriji kupil stari ata.

Na polici nasproti okna, poleg velikega asparagusa, je našel svoje mesto majhen radio z lesenim okvirom. Ker ni imel antene, je pogosto hreščal. Po navadi je bil prižgan le zvečer ob sedmih, ko je stari ata poslušal poročila, in ob nedeljah popoldan po kosilu, ko so bile na sporedu čestitke poslušalcev.

Tla v kuhinji so bila iz smrekovih desk. Z nizkega stropa je visel temnomoder zvončast lestenec z veliko žarnico, ki je oddajala medlo rumeno svetlobo. Stari ata je po večerji pozimi rad posedal na lesenem zaboju za drva in z velikimi okroglimi očali na koncu nosu prebiral stare povesti Mohorjeve družbe, ki jih je prinesel s podstrešja, stara mama pa je takrat po navadi sedela na majhnem trinožnem stolu in predla. Dokler me ni premagal spanec, sem sedela na pručki poleg nje in poslušala enakomerno drdranje kolovrata. Z lesenimi pletilkami, ki mi jih je naredila, sem iz grobe sive volne spletla prvi šal za svojo punčko. Ker še nisem bila dovolj spretna in so se mi nitke trgale, je punčka namesto šala dobila krilce.

Poleti je stara mama vstala še pred svitom. Potihoma se je splazila iz postelje in v kuhinji zakurila v peči. Po navadi me je predramil vonj po smolnatih trskah in kavi, ki jo je pražila v črni ponvi na odprtem ognju. Ko je zadišalo še po svežem mleku in žgancih, je bilo treba vstati.

Po zajtrku sta s starim atom opravila v hlevu in šli smo na njivo. Ko sem bila še majhna, sem se igrala v senci pod košatim bezgom na koncu njive, z leti pa sem se jima, tako kot sosedovi otroci, pridružila pri delu. Volje za delo mi ni manjkalo, a motika je bila zame, mestno dekle, težka, zato se mi je vedno zdelo, da njiva nima konca. Kar oddahnila sem si, ko je ura v vuhreškem zvoniku odbila poldne in smo šli domov.

Stara mama je včasih že kar med potjo domov na njivi nabrala krompir, buče, stročji fižol ali zelje, stari ata pa je iz bližnjega gozda večkrat kar v klobuku prinesel pest lisičk ali kakšnega jurčka. Potem je šel stari ata v hlev, stara mama pa je začela kuhati kosilo.

Nikoli ne bom pozabila vonja njenih zelenjavnih juh s korenjem in s pravkar oluščenim grahom ter okroglih pečenih bučk s krompirjem. »Saj ni težko,« mi je govorila, »v lonec daš pač tisto, kar imaš …« In kar je bilo, je bilo zelo dobro.

Edino, kar sem ji zamerila, kje bilo klanje domačih živali. »Temu so namenjene, zato živijo,« mi je rekla, jaz pa tisto nedeljo, ko smo za kosilo jedli zajčjo obaro ali pečenega piščanca, nisem govorila z njo.

Vsak konec tedna, zgodaj zjutraj, si je oblekla bel predpasnik, zaprla vhodna vrata, da se testo ne bi prehladilo, in na mizo pogrnila bel prt. V veliki modri lončeni skledi je iz domače moke z drožmi zamesila kruh. Pekla je nizki rženi koroški kruh s kumino. Zame je iz ostankov testa naredila okrogle potičke, ki jih je nadevala s suhimi jabolčnimi krhlji in majhnimi črnimi rozinami. Za veliko noč in božič je spekla pehtranovo potico in piškote iz moke, masti in medu. Ko ji je soseda iz Avstrije prinesla pecilni prašek, je z aluminijastimi vilicami nekaj časa stepala jajca, jim dodala nekaj žlic moke in nekaj sladkorja, potem pa v obžganem glinenem pekaču spekla nizek biskvit. Premazala ga je z borovničevo marmelado in potresla z malinami z vrta. Brez receptov, brez tehtanja, papirja za peko in mešalnika.

Od takrat je minilo že več kot trideset let. Mojih starih staršev že dolgo ni več. Marsikaj se je spremenilo, a na polici nad štedilnikom v moji kuhinji je še vedno tisti rožnati lonček s cvetnimi listi in zdaj že obledelim napisom Maria.

Avtorica: Jožica Novak