Ob branju te zgodbe se boste morda vprašali, kaj je tisto, zaradi česar zapisani spomini niso več navadni spominski zapis, temveč jih doživimo kot kratko zgodbo ali roman. Spomini, v našem primeru na obiranje hmelja, so namreč snov, ki jo avtor s svojim darom za pisanje, opazovanje, čutenje, razpoloženje prelije v zgodbo. Način, kako to pisec doživlja in izraža, je tisto, zaradi česar postane neki zapis literaren. Gospe Mariji Deželak je to lepo uspelo: z branjem nas popelje v čas svoje mladosti, delovna poletja, ko so obirali hmelj. Bila so zgodnja jutra, skromna hrana pa tudi dobrote, počitek in veselje po opravljenem delu in občutek lastne vrednosti zaradi dobro opravljenega dela. Ti spomini niso zgolj nevtralen zapis dogajanja, pač pa spominjanje časa skozi pisateljičino optiko, časa, ki je bil drugačen, deloven, a vendar tudi lep in po svoje čaroben. Avtoričini spomini nanj so topli.

V. K.

Zeleno zlato

Je bogastvo Savinjske doline, je dar, ki daje temu delu slovenske pokrajine posebnost, izvirnost in ljudem zaslužek, marsikomu je vir preživetja. Temno zelena barva hmelja, te žlahtne rastline, in beseda zlato, ki simbolizira njen pomen, tudi meni pomeni čarobnost spomina na moje otroštvo, mladost, preživeto v času in prostoru, tako drugačnem od današnjega. Ko je čas samo tekel, vse drugo pa je bilo odvisno od nas samih. Tudi od otrok, ki jim poletne počitnice niso pomenile le oddih od šole in učenja ter sprostitev v igri in zabavi. Nikakor ne! Julij in avgust, ta dva dolga, največkrat vroča poletna meseca sta bila močno povezana z domačim delom na zemlji, travnikih in njivah, nabiranjem borovnic, malin, jagod, robid, pred koncem počitnic pa tudi hmelja. Roke in spretnost njihovih prstov sta bila tisto, kar je štelo, da so bili lončki in košare polni sladkih dobrot, ki pa jih otroci nismo pojedli, temveč za največkrat skromno plačilo prodali v zbiralnico, kjer so sprejemali prineseno. Denarja ni bilo veliko, a bil je zaslužen s pridnim delom in požrtvovalnostjo, kar je dalo naši samopodobi poseben pečat. Počutili smo se vredne in koristne. Občutek, da smo nekaj malega prispevali v družinski proračun, nam je veliko pomenil. Seveda je bil denar največ porabljen za nakup šolskih potrebščin in oblačil, včasih pa smo si z njim izpolnili še kakšno skrito željo, z njim smo si kupili na primer pisano rdečo žogo, modne kopalke ali rabljene drsalke.

Prvič sem šla v hmelj pri svojih trinajstih letih. V zgodnji jutranji uri sem se, opremljena s košaro, v kateri so bile zložene vreče iz vrečevine, s kolesom odpeljala do bližnje kmetije, kjer so že začeli obirati. Mama se je dogovorila z gospodinjo, da naj kar pridem, saj so pridne roke vedno dobrodošle.

Malo me je skrbelo, kako mi bo šlo in kako bom zmogla delo, a prijazna dobrodošlica obiralcev, ki sem jih večino poznala, mi je pregnala strah in zadrego. Določena sem bila v vrsto skupaj z domačo hčerko, ki je bila že študentka in je med počitnicami prihajala domov, da pomaga pri delu, ki ga ni nikdar zmanjkalo.

Dobro sva se ujeli. Bila je veliko močnejša od mene, zato je ona s pripravo za dvigovanje razrahljala leseno oporo, na kateri je rasel hmelj, in ga nato podrla na lesen križ, ki sem ga držala s svojimi rokami in ji pri tem pomagala. Obe skupaj sva zmogli podreti skoraj vsako, le če je bila katera pretežka in pregloboko v tleh, je na pomoč pristopil gospodar, ki je spremljal delo in skrbel za red v hmeljišču. Trikrat na dan je bilo na vrsti tehtanje ali bolje povedano merjenje količine hmelja, koliko je posamezniku uspel nabrati. Takrat smo obiralci svoje vreče s hmeljem prinesli na dogovorjeno mesto, kjer je gospodar iz vreče vsul hmelj v poseben škaf, ta je rabil kot merska enota, in po koncu tehtanja izročil obiralcu papirnat listič, na katerem je bila napisana količina nabranega hmelja. Te lističe smo kot nekakšne svete podobice hranili na varno mesto, saj smo jih ob koncu obiranja, na dan izplačila, predložili kot dokaz o opravljenem delu. Malico smo si prinesli obiralci s seboj, pijačo, največkrat je bila to hladna voda iz domačega vodnjaka, pa smo dobili v vrčih, ki jih je nosil najmlajši domači sin. Za potešitev žeje in tudi želodčkov, v katerih je rado krulilo, pa smo si smeli nabrati tudi jabolk in hrušk, ki jih je bilo v sadovnjaku dovolj na izbiro. Najbolj sem se veselila kosila in prihoda mame, ki mi ga je prinesla in je tisto uro, ko sem jedla in še malo posedela v senci, namesto mene pridno obirala hmelj.

Spominjam se, kako dobre so bile domače kmečke kumare v omaki, s krompirjem in stročji fižol, zabeljen z drobnimi, sladkimi domačimi ocvirki. Za posladek je v cekar vedno dodala kakšno presenečenje: kos šarklja z velikimi rjavimi rozinami, ki so kukale iz njega in sem jih s prsti brskala iz pečenega testa in dajala v usta, ali pa skodelico še toplega pudinga, po katerem je polila sladki malinovec. Na smeh mi gre, ko pomislim, kako bi bili moji vnuki danes »navdušeni« nad takšnimi sladicami, ko bi jim jih pripravila. Danes, ko sta ponudba in poraba presegli vse meje zdravega razuma in razvrednotili bistvo – tisto, kar je za otroka najpomembnejše in zbudi lesk v otroških očeh. Zadovoljstvo! Kako naj se veselijo, ko pa imajo vse? Moderni časi, kaj hočemo.

Tisto leto sem si zaslužila denar ne samo za šolske stvari, temveč sem si z njim izpolnila svojo veliko željo. Kupila sem si novo kolo pony oranžne barve, s katerim sem prevozila veliko kilometrov in mi je dolga leta rabilo za prevoze v šolo in še kam. Ni bilo najbolj praktično in udobno, saj je imelo majhna kolesa in si moral pridno obračati pedala, a bilo je modno in dobro sem se počutila na njem. In bilo je moje!

Naslednje leto pa sem dobila priložnost in odšla obirat hmelj na kmetijo, veliko posestvo, ki je bilo precej oddaljeno od doma. Bilo je predaleč in nevarno, da bi se vsak večer po temi vračala domov, zato sem se skupaj z drugimi obiralci nastanila pri njih. Večina jih je spala na gospodarskem poslopju, kjer so bile na voljo tri sobe, mene in še eno dekle mojih let pa je gospodinja povabila v domačo hišo, kjer je bila za naju pripravljena skupna postelja v manjši izbi. Tako sva bili ponoči v miru in na varnem, saj so se s poslopja, kjer so spali drugi, ves čas slišali razni glasovi in ropot, prižigale in ugašale luči in dogajalo marsikaj, kar je bilo znano le skritim očem. Bili sva premladi, da bi po večerji smeli ostati zunaj, čeprav naju je mikalo in vznemirjalo dogajanje pod veliko lipo in pogovori, ki niso bili za mlada ušesa. Tako sva si pred spanjem zaupali svoje srčne skrivnosti in si s kakšno zgodbo, ki sva ji dodali svojo domišljijo, popestrili kratek čas.

Vstajali smo zgodaj, že pred šesto smo bili v hmeljišču. Zajtrk so nam prinesli na konec velike njive, kjer je bil postavljen voz, ki je rabil kot miza. Kruha in bele kave je bilo vedno dovolj, hitro pa je zmanjkalo polente z ocvirki ali namaza, pripravljenega iz domače skute. Kosilo smo imeli pod domačo lipo, kjer so bile pripravljene mize in klopi. Hrana je bila dobra, okusna, sveže pripravljena, kot doma, tako da smo bili po kosilu kar malo leni in se nam včasih ni prav ljubilo nazaj na delo. A želja po zaslužku nas je združila in povezovala v skupnem veselju in tudi tekmovali smo med seboj, kdo bo več nabral in si prislužil naziv rekorderja. Drugič spet, kdo bo prej prišel do konca vrste in podobno. Zamisli in dobre volje ni nikoli zmanjkalo, in ko smo se čez nekaj dni prestavili na sosednjo, veliko njivo, smo postali že skoraj prijatelji.

Hmelj je bil na tej ogromni površini na žičnici, tako da si ga moral z rokami močno potegniti z opore. Zlasti zjutraj, ko je bil moker od rose, si moral hitro odskočiti, da nisi bil deležen mokrote, ki se je skupaj s hmeljem vsula na tla. Bilo je vsega, veselega in manj prijetnega, zanimivega in skrivnostnega. Spoznavala sem ljudi in njihove značaje, se srečevala s prijaznostjo in nenakonjenostjo ter odkrivala svetle in temne plati človeškega srca.

Domači so bili dobri in prijazni, odprti in znali so z ljudmi. Tudi pri merjenju je gospodar vedno ravnal pravično, škaf je napolnil tako, da ni nikdar vsul vanj več, kot je bilo treba. Še posebej pa je bil pozoren do svoje žene, ki je bila visoko noseča, a je kljub temu pridno pomagala pri delu. Pri večerji sta bila vedno skupaj z nami in nas spodbujala pri jedi, češ »prazen žakelj ne stoji pokonci, naj se le najemo, da se nam ne bo ponoči sanjalo o pohanih piškah«. Znala sta se šaliti, bila sta sproščena in zadovoljna in videti je bilo, da se imata rada. V tistem času je bilo takšen odnos videti redko, čustva se niso izražala spontano in tudi pri nas doma smo se v medosebnih odnosih vedli precej zadržano. Otroci smo imeli do staršev nekakšno strahospoštovanje in smo bili redkokdaj sproščeni v pogovorih z njimi. Današnjim otrokom bi danes težko pojasnili takratni čas, saj so povsem drugačni. Otroci in čas! Vse se je obrnilo, spremenilo, sprostilo, včasih še preveč. To, da imajo otroci v družinah že skoraj glavno besedo, morda ni ravno na mestu, a morda je boljše tako, kot pa, da si nekdaj niso upali ničesar reči, kaj šele narediti. Morda bi bilo prav tisto – nekaj vmes. Da bi bilo za vse prav!

Likof je bil veličasten. Hrane in pijače je bilo v obilju, jabolčni in sirov zavitek je dišal na vsakem vogalu domačije. V nas se je naselilo zadovoljstvo, da je končno konec zgodnjega vstajanja in jutranje rose, ki nam je rezala v dlani in trdila prste na rokah. In da bomo dočakali zasluženo plačilo za svoje delo! Za veselo razpoloženje je poskrbel še glas harmonike, ki jo je domači sin z vriskom prinesel iz domače hiše.

»V dolini tihi je vasica mala …« je zadonela Slakova pesem v topel večer in roke so same segle drug drugemu prek ramen. Stali smo v krogu in glasno peli, kot ena velika, vesela družina. Z ognjem v očeh.

Marija Deželak