Zgodba za pomladne dni
Velikonočna oblekica
»Potem letos ne bom dobila nove oblekice?« se je mala Breda s solznimi očmi zastrmela v mamim resni obraz. »Letos žal ne. Teta Sonja se je šele včeraj vrnila iz bolnišnice in je še precej slaba, ne bo je mogla dokončati,« je želela mama z mirnim glasom ublažiti hčerino razočaranje.
Tudi njej je bilo hudo in skrbelo jo je, kako bo s sestrinim zdravjem. Bila je bolehna in zadnja leta je vsako zimo prebolela pljučnico. A letos je bilo najhujše, morala je v bolnišnico in preiskave niso pokazale nič obetavnega. Preveč dela, preveč se žene, še ponoči sede za šivalni stroj, da ustreže naročilom, tudi ob praznikih nima miru, je razmišljala, ko je mesila testo za potico. Velika noč – praznik pomladi, tisti čas v letu, ki pogreje ne samo od zime prezeblo telo, ampak seže v globino srca in razvedri dušo. Vsako leto je tako – blagodejno in pomirjajoče, radostno in polno skritega pričakovanja.
Breda je sedela na klopci pred hišo, sončni žarki toplega aprila so ji božali obraz in posušili solze na licih. Šest let je bila stara, veselila se je šole in komaj čakala jeseni, da bo tudi ona skupaj z vaškimi otroki s torbo na rami vstopila v svet besed, številk ter raznih malih in velikih skrivnosti. Teto Sonjo je imela zelo rada. Bila je njena botrica in vsako leto za veliko noč ji je sešila novo oblekico. Letos bi bila še posebno lepa: temno modra z velikimi belimi pikami. Ko ji jo je pred časom prinesla pomerit in ji z bucikami označila dolžino in rokave, je od navdušenja kar zaplesala. Komaj je čakala velikonočne sobote, ko bosta z mamo odšli po vaški poti na drugi konec vasi do kapele, kjer je bilo vsako leto žegnanje – blagoslov jedi, ki so jih ljudje prinesli v pletenih košarah in cekarjih. Tudi sama je imela okroglo košarico, vanjo je položila pomarančo, pirhe in vrečko bombonov – trdih, raznobarvnih, »jajčka« so jim rekli. »Kako škoda, ker letos ne bo tako, kot bi si želela,« je pomislila šestletnica in spet začutila solze v očeh. Premajhna je bila, da bi lahko razumela svet odraslih in vedela, da se v njem dogodi marsikaj, česar človek ne more spremeniti. Pa če bi še tako rad.
Tisto sončno velikonočno soboto je bilo med vaščani čutiti še posebno vznemirjenje. Blagoslov jedi naj bi podelil novi župnik. To je vzbudilo v ljudeh radovednost in željo, da bi skupaj z njim delili praznično razpoloženje. Bredi se je zdelo, da še nobeno leto ni bilo na cesti toliko ljudi. »Pa ravno letos, ko nimam nove oblekice,« si je mislila in tiho stopala ob mamini strani. Najraje sploh ne bi šla, nobenega pravega veselja ni bilo v njenem srcu, nič prazničnega ni čutila v sebi.
Nekaj metrov pred zadnjim ovinkom pa je pod klancem zagledala na kolesu znano postavo, ki je peljala nasproti. Od presenečenja ji je zastal dih. »Botrica!« je zaklicala deklica in pogledala mamo. »Botrica gre!«
Pohiteli sta ji nasproti, presenečeni in veseli, da jo vidita. Prisrčno so se pozdravile. »Nisem pričakovala, da boš prišla naokrog, a zelo sem te vesela, tudi zate sem spekla kolač in ga nesem k žegnu,« je hitela mama z besedami in toplo zrla v sestrin shujšani obraz. Sestra se je nato s skrivnostnim pogledom obrnila k punčki, ki jo je gledala polna pričakovanja: »Oblekico sem ti pripeljala, dokončala sem jo, hitro stopiva v sosednjo hišo, da jo boš lahko oblekla!«
Breda ni mogla verjeti, da je res. Kot v sanjah je stala v veži velike kmečke hiše, kjer si je pred ogledalom ogledovala svojo drobno, otroško postavico, oblečeno v najlepšo oblekico, prav takšno, kot si jo je želela. Kar poneslo jo je nazaj k mami, ki jo je čakala, da nadaljujeta pot do kapele, da ne bi zamudili blagoslova. Sonja pa se je s kolesom odpeljala naprej. Še nekaj opravkov ima, potem pa se bo oglasila pri njih, da kakšno skupaj rečejo, jima je obljubila.
Pri kapeli je bila velika gneča. Zaradi zamude z oblekico sta prišli med zadnjimi, zato sta košari obdržali kar v rokah, da se ne bi na travi umazali. Dekletce je s sijočimi očmi gledalo po ljudeh in zdelo se mu je, da vsi gledajo bele pike na modri podlagi – lepo, novo oblekico. Dekličino otroško srce je bilo polno veselja in hvaležnosti. Veselo, ker se ji je izpolnila velika želja, in hvaležno, da ima najboljšo botrico na svetu.
Marija Deželak